IZVIRNO SPOROČILO: Dream


Midva sva namreč doma v isti hiši kot njegovi starši, vendar me vsi sprašujejo, če bom v času po prihodu domov iz porodnišnice prišla k svojim staršem za nekaj časa. Ne razumem ravno, v čem je catch tega vprašanja...

IZVIRNO SPOROČILO: Zamima

Kompliciranje za brezvze, meni so sicer moji ful pomagali, ampak meni je trenutno težje (20 mesecev) kot pa ko je bila še čisto mala.
Zdaj jo grabi trma in samosvojost .
Čakam, da začne govorit in ubogat

IZVIRNO SPOROČILO: Freycha

eh, kakor pač komu paše....

niti ne bom komentirala, ker ne bi razumela......

srečno nosečnost, lahek porod in da ti bo tudi po porodu tak lahko, kot sedaj misliš, da ti bo.....

IZVIRNO SPOROČILO: Freycha

Celo do te mere, da sem si rekla, da bom imela še enega otroka če ga rodim starega vsaj 2. leti  ampak ker sem se sedaj že naučila jesti zarečen kruh, se zna zgoditi, da bom še kakega imela

IZVIRNO SPOROČILO: Dream

OK, vse razumem, ne razumem pa tega, da me imajo že sedaj nekateri za tooooollkkk bogo, da je joj. Pa hudiča, sej nisem na smrtni postelji, če sem noseča!!!

Vse si urejava sama, kuham sama, perem, likam, pospravljam, pa me kar malo čpudno gledajo, kot da sem zmešana. Kaj bi morala ves čas samo ležati in se smiliti sama sebi? Nisem vedela, da nosečnost predstavlja bolezen...

In ja, strinjam se, da je pri dvojčkih pomoč res obvezna, ker si sama ne znam predstavljat, kako bi zgledao bit sam in brez kogarkoli.

IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga

Sem že pisala o moji izkušnji. Midva sva bila vsaj 100 km od najbližje familije. Ko sem rodila sem bila sama za vse, ker moj ni dobil prosto. S tem, da smo na malega ekstra pazili, ker so ga porodu 3x oživljali in še par komplikacij se je našlo. Po 3 tednih sem še sama dobila pljučno embolijo in šla v bolnico in ko sem prišla domov sem imela strogo mirovanje, kasneje pa še 1 mesec bergle. Bilo je težko, zelo težko, ker je bil tudi mali zelo zajteven in kar se zdravstvenega stanja tiče in kar se spanja oz. nespanja tiče. Nisem pa bila nikoli tako daleč, da bi obupavala, pa tudi smilila se sama sebi nisem. Delovne navade sem imela že prej urejene, v gospodinjstvu mi tudi ni bilo nič tuje, na odrekanja (kavice, masaže, čvekanja s kolegicami) pa sem bila pripravljena. Niti nisem nikoli pričakovala, da bi sama laufala svoje življenje normalno dalje, starši mi bodo pa ta čas varovali malega. Ko sem se odločila za otroka sem vse te stvari vzela v zakup. V glavnem mi smo preživeli in mi ne bi bilo težko it še enkrat skoz to.
Sem imela pa sosedo, za katero je dopoldne skrbela tašča, popoldne pa njena mama in mož, pa ji je bilo stalno težko in je bila stalno utrujena in je obupavala kako ti otrok spremeni življenje in se hkrati čudila kako nam uspeva.

Ja, ljudje smo si različni.

lp, Mojca