Anonimen
|
Čau...
Jst bi bla v 17 tednu a žal buši ni tako velik. Je moj Rižko (tako sva ga poimenovala :)) odšel 14. avgusta. Dolgo nisem nič govorila, nič pisala, enostavno nisem čutila, da hočem. Se mi zdi, da težko je razložiti in od nekoga pričakovati, da razume. Kot en strojček sem premlela, potisnila vase..., kot, da nič ni bilo. Spomin na to je svečka..., ki prižgana je bila drugič. V spomin mojemu Rižkotu.
Joj, me boli, ko pišem.. čutim, da me bodo oblile solze... a ne.., v službi sem. :-)
Skratka težka manipulacija čustev, res prava manipulacija.... in punce moje.., zdaj vem kako je vsaki, ki to doživi. Vse bi vas objela.. in jokala z vami... U bistvu sva samo probala, prvič in uspešno... na dopustu sva zvedla in to je bil res balzam za najino dušo. Jaz sem se sicer mejčkan ustrašla..., no.. od samega začetka so me spremljale neke čudne misli, čudni občutki.... Na samem začeteku me je to obremenjevalo.., potem sem začela kupovati različne knjige in revije in vpisovati v nosečniški koledar..., se veseliti... , priznam pa, da nisem še čisto sprejela oz. "dojela" vse do trenutka, ko sem si pozorno ogledala svojga bušija... , ej neverjetno!!! Od tistega trenutka.... se je veselje začelo.... in prav tako hitro tudi končalo.
Moj dragi je bil službeno odsoten... Še v službi sem čutila neko čudno pikanje a sem si govorila..."maternica se rasteza" in se tolažila s tem. Na poti domov so me oblile solze, božale sem se po trebuhu in u bistvu prosila, da naj bo priden in ostane ob meni.
Po prihodu sem malo počvekala s taščo in se odpravila v zgornje nadstropje. Bila sem sama v najinem novem ogromnem stanovanju... in bolečine so bile vedno večje..., nisem se ne stuširala ne umila, oblečena sem se vlegla in zvila, bolečine so bile neznosne a v mojih mislih se je še vedno... pač samo maternica raztezala. Ne vem kdaj sem zaspala.., ne vem. Točno ob 04:00 sem vstala in se bala iti na wc, nisem videla, da me je kri že oblila. Dobesedno kapljala je po tleh ....
Avto na servisu, tast in tašča sta me peljala na vlak. Delam v Lj., nista vedela za nosečnost, ker sva želela počakati z novico. V molku, z bolečinami in s solzami, ki sem jih težko zadrževala sem komaj čakala na vlak. Na vlaku sem jokala, jokala... , mojega dragega obvestila o tem, da nama Rižko najverjetneje odhaja.... , skupni jok, jaz tu, on na drugem kontinentu..., grozno.
No..., ne želim se spominjati ginekologinje na urgenci in načina kako mi je povedala, da ne bom mami in... njenih besed, da je preveč kosov, preveč krvi... in da ne ve ali gre za enega ali dva ploda. Ubil me je.. in nisem ji ostala dolžna.
Potem abrazija, potem spet soočanje z mojimi in stavki.. "bila sem noseča, ... , a je odšel"... Hudo...
Skratka..., par besedic..., upam, da se odzovete..., počutim se čisto samo, res osamljeno. U bistvu sem sama..., kljub ljudem okoli sebe.. Pogrešam občutek, ko Rižko je bil ob meni. Tako kratek čas... a kaj, skupaj sva pela, skupaj sva šopingirala, jedla... , se smejala....
Zavrtela bi čas in.... si želela biti v pričakovanju, v 17. tednu.... , pa ne morem..., no v mislih že... :-(
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
iskreno in iz srca....nikoli ne boš pozabila, z vsakim dnem pa boš lažje živela naprej....v mislih in srcu pa bo za vedno vajin rižko... 
Na en način se strinjam s tabo... , tisti drugi način ja pa da... mi je kr mal pomagal zlit ta čustva sem.... Pa, naj uporabi..., konc koncev..., odleglo mi je. Tu sem prvič "spregovorila" o vseh teh čustvih in .... dogodku. Upam, da imaš ob sebi ljudi... s katerimi lahko govoriš in govoriš in analiziraš... Jst sm taka, to sm rabila, pa nisem imela s kom. Želela sem neko posebno razumevanje, ki ga ni bilo... zato sem se enostavno utišala. Počutila sem se zavrnjeno. 
Kaj potem vse te ženske delajo na tem forumu če se pslava nočejo spominjat? 
