Nika v službi
|
Pri nas iz tega ne delamo prav nobene drame. Ve, da mamica mora na službeno pot in da me nekaj dni ne bo. Povem ji, kam grem, koliko časa me ni in to je to. Itak sva z možem tudi sicer povsem enakopravno udeležena pri vzgoji oz. času, ki ga prebijemo skupaj z otrokom, tako da ni večje panike. Se sama povsem dobro rihtata, itak pa sta tu še babi in dedi.
Ko je bila manjša, smo prakticirali sončke in lunce, ki sta jih potem z očkom zvečer črtala in tako odštevala dneve do moje vrnitve. Sedaj nimamo posebnega obreda razen telefonskih klicev, ki pa so tudi povsem naključni - ko imam pač čas ali pa njima ustreza, se slišimo.
Je pa res, da me zdaj, ko je večja, precej bolj pogreša, ob zadnji odsotnosti (pred nedavnim) je bilo kar hudo - je zvečer malo pojokala, me klicala, govorila, kako me pogreša, tudi popoldan se je enkrat spomnila, da me ni in bruhnila v jok, zadnji dan, ko sem se vračala, pa ni in ni mogla pričakati trenutka, ko sem stopila skozi vrata. Sreča ob vnovičnem snidenju je bila neizmerna. Na obeh straneh.
_____________________________
..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček
|
Natisni
