Čebel@
|
Ko življenje tone v noč,
še žarek upanja išče pot.
Ostala pa je bolečina
in tiha solza večnega spomin! Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
A v naših srcih ti živiš.
Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
solza, žalost in bolečina
te zbudila ni.
Ostala je praznina,
ki hudo boli.
Tiho,tiho mi,srce zaspi
tam pod rušo, tam so tihi sni
tam je mir, ki tu ga človek išče
Zdaj se spočij, izmučeno srce,
Zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči,
Le moja drobna lučka še brli.
Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
Je večno in nikdar ne more umreti.
Ne joči več. Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru - ne joči več.
Najhujše breme breme je življenja.
Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu...?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.
deja.....žal mi je za tvojo prijateljico  .......tukaj je nekaj verzov,če želiš lahko še kakšena prilepim......je pa vsaka barva verz zase
< Sporočilo je popravil majchy23 -- 15.7.2009 14:58:39 >
|
Natisni
Se mi bolj nič ne da, pa nardim samo ta najnujnejše
Bomo vidli kakšen bo popoldan. 
da bi dolgo in zvesto služil svojemu namenu
