sonya1
|
 Tako, dobro jutro bejbe !
Še nisem utegnila voščiti.
Velika noč je zakon, pa pirhi, pa šunka, pa potica. Bom že danes začela barvati jajca, ker grem jutri k mami. Bo ona potico pekla. Saj dobro kuham in rs rada, kvašeno testo pa mi je znanstvena fantastika. Še kruh se mi ne posreči
Pa malo bom še sadila čez vikend. Saj sklonit se več ne morem, ampak po kolenih zaenkrat še gre. Najprej sem mislila, da ne bi nič sadila letos, saj ravno takrat ko bo največ dela, ne bom prav primerna za delo na vrtu; ampak tako kot je kolega rekel; bo moja zelenjava pa v senci (od plevela ).
Sicer bom pa drugi teden kar delala. Bodo šefi na dopustu, pol je pa skoraj tako, kot bi bila še jaz . Pa glede na to, da me še čakajo glavno stroški opremljanja stanovanja, kupit moram pa še vso opremo za otroka, niti ni denarja sedaj, da bi kam šla. Saj mi je po eni strani kar žal, ker je to najbrž zadnja priložnost za to, da bi sama kam šla, ampak če ne gre pač ne gre.
Pa delalal bom tudi zato, ker se mi glede na to, da se dobro počutim (razen utrujenosti mi namreč res nič ni ), zdi res brez veze, da bi čepela doma. Saj bo še dovolj časa za to. Si pa že pripravljam teren; na veliko vabim na obiske in kar naprej je nekdo pri meni. Jih moram navadit, da bodo hodili k meni, ko bom že imela Oskarja, da ne bova vseskozi sama. Mama ni rada sama, najbrž bo tudi Oskar rad imel družbo, če bo količkaj po mami.
Pogrešam Loremi Loremi, kje si ? Si v redu ?
Pa Fidiko in Tasi Pa Gigi in Zarjo Upam, da ste vse v redu.
Miši, Roži in Aquica, pazite nase. Srečica, ti pa se lepo pusti razvajati. Mikli in Vitachi, milijon dobrih misli za vaju in upam, da vama sonček dobro dene.
Tako, zdaj pa grem mal delat. Lepo se imejte, lep dan bo danes
|
Natisni
, itd.). Skratka, tako kot ti je napisala že srečica17 vse potrebno je mala pikica že dobila (tako kot pri nas, moja prva hči do danes, ko je stara skoraj 4 leta, še ni bila na antibiotikih 
. Moram povedat, da sem oseba, ki ne zna "normalno" po stopnicah, kot bi rekla moja mama, ampak jih vedno preskakujem po 2 al pa 3, zdaj pa mi vsak sprehod že predstavlja osvojitev novega "Mt Everesta". Noro, res, vse dol tišči, napenja, zateguje, ma ni da ni 
ne pozabi kok te imamo rade 
. 
. 
odločil, da pa je že dovolj svetlo in da ima on tega dovolj, da je sam zunaj. Naša mala/velika razvajenka. Sedaj potrpežljivo čaka, da se moj 
zbudi, da ga bo peljal v gozd. In tako se mi privajamo na naše 
