isobel
|
Bolj kot berem vaše odgovore, bolj se poglabljamo v tematiko, ki nima nič opraviti z mojim vprašanjem. Samo nekaj razjasnjujem in pojasnjujem ali se celo opravičujem. Vse to pa ne bi bilo potrebno, če bi dejansko odgovarjali na zastavljeno vprašanje in ne toliko se ukvarjali, kaj bi bilo najbolje za mojega otroka. Kaj je najbolje zanj, veva le jaz in njegov oče, ki sva z njim v stiku vsakodnevno, jaz celo 24 ur dnevno 365 dni v letu. Preberete stavek ali dva iz enega posta in prihajate do zaključkov, ki nimajo nobene veze z realnostjo. Žal nikoli ne bom mogla tako dobro opisati karakter svojega otroka, da bi ga lahko iz napisanega spoznali ali poznali. Morali bi ga videti, z njim živeti ali vsaj preživeti nekaj časa (pa še to se določeno obnašanje spreminja iz meseca v mesec) in nato soditi. Ljudje tako radi sodimo o vsem in vsakomur, a žal pogosto na pomanjkljivih podatkih ali pa celo domnevah.
Naj vas "pomirim", da se moj otrok zna boriti zase, saj je osebnostni tip kolerika. Nikoli in nikdar pa ga ne bom učila ali celo odobravala, da bi se izživljal nad drugimi otroki, sploh tistimi, ki so od njega mlajši. Verjemite, da bi udaril nazaj, če bi takšno dovoljenje tolerirali. A na srečo je pred tem pritekel do mene in me vprašal, če lahko punčko brcne nazaj, ker je ona brcnila njega. Učimo ga, da se "nasilnim" otrokom umakne, če se lahko in si poišče družbo otrok, s katerimi se bo bolje razumel. Ravno tako smo ga naučili, da ne trga igrač iz rok drugim otrokom, da jih ne odriva z igral, ampak počaka, da se igralo sprosti ali prosi, če se lahko umakne, ko se nekdo z igralom ne igra, ampak samo zaseda prostor. Če nekdo igračo iztrga njemu iz rok, mu svetujemo primeren odziv na podlagi situacije - gre za otroka, ki je mlajši od njega ipd. To je treba otroka NAUČITI! To ne pomeni, da je nesamozavesten ali sramežljiv ali nesposoben se postaviti sam zase in je zato nujno potreben prevzgoje v družbi otrok 'z vseh vetrov'.
Kar se tiče socializacije, jaz osebno ne vidim, da ima kakšne posebne težave. Je po naravi ekstrovertiran in nima težav z navezovanjem stikov z otroki, ki jih je prvič srečal. Dejansko je celo on tisti, ki prvi pristopi do nekoga drugega in predlaga igro, če ima za to interes. Mogoče tudi zato, ker so vsi otroci, s katerimi prihaja redno v stik, sramežljivi (btw. vsi hodijo v vrtec). V skupini otrok tudi največkrat prevzema vodstvo, kar se mi sploh zdi pozitivno. Če kaj hoče od otrok, gre sam do njih. Samozavesten je tudi v interakciji z odraslimi in se z njimi pogovarja kot bi se z nami doma. Vse to pri njem spodbujamo, nič ni nastalo samo od sebe.
Po tisti izjavi, da v vrtec noče, ker se tam otroci brcajo et cetera, smo mu obrazložili, da niso vsi otroci takšni in mu povedali, kaj vse se tam pozitivnega dogaja. Vedno mu predstavimo tako pozitivne kot negativne strani neke zadeve. Učimo ga, da bo kasneje v življenju znal pretehtati tako slabe kot dobre strani in na podlagi tega sprejemati boljše odločitve. Ko otroku zastaviš vprašanje, ne moreš vedno z gotovostjo vedeti, kakšen bo odgovor. Ti pa njegov odgovor lahko veliko pove, o njegovem svetu in kako ga doživlja, zato so takšna in drugačna vprašanja pri nas nekaj vsakdanjega.
Sedaj pa še nekaj o razlogih, zakaj moje dete ni v vrtcu. Do tretjega leta so bili to zdravstveni razlogi. Sedaj pa preprosto ne vidimo več tako velikih plusov. Osebno smo v stiku kar z nekaj otroci, ki so njegove starosti, vsi seveda v vrtcu, pa jih intelektualno močno prekaša. Če ga dam v vrtec, bo izgubil to prednost, ki jo sedaj ima, saj se v vrtcu ne učijo nič takšnega, česar že ne bi znal, medtem ko lahko doma lepo nadgrajujeva že osvojeno znanje. Menim, da bi bila to kar velika žrtev na račun domnevne nesocializiranosti, ki se jo lahko tako ali tako nadoknadi prek drugih aktivnosti.
Enkrat sem že rekla, da vrtec ni ne slab ne dober, ravno tako kot ne domača vzgoja. In to bom ves čas zagovarjala. Sama nisem hodila v vrtec, ampak sem bila pri babici in 'okopavala vrt', pa sem bila v šoli odličnjakinja, prejela priznanja, štipendijo za nadarjene in bila med najbolj priljubljenimi v razredu, pa sem introvertirana po naravi. Še danes se spominjam svojega prvega dne v šoli kot nekaj lepega. Mojega moža so prisilili starši v vrtec zaradi socializacije in ima še danes grenak priokus na to, ko se spomni. Tja je hodil z odporom. Koliko je bil njegov uspeh v šoli odvisen od vrtca, ne vem, ker je bil izredno brihten že pred vstopom v vrtec. Potem poznam osebo, ki je tudi sovražila vrtec in tudi v šolo ni hodila preveč rada. Nad njo so obupale celo vzgojiteljice in jo predčasno pošiljale domov, ker je bila tako nesrečna. Otroci naše sosede niso hodili v vrtec, pa so v šoli vsi trije močno prekašali znanje tistih, ki so bili v vrtcu. Poznam mater, ki je dala hčer v vrtec, da bo imela prijatelje, ko bo prišla v šolo, pa so se preselili v drug kraj, ko je bila mala v prvem razredu in je morala zamenjati šolo. Obstaja nešteto zgodb in vsaka je drugačna. Zato presojo o tem, kaj je najbolje za mojega otroka, prepustite meni. Vem, da želite dobro, a mi boste naredili največjo korist, če mi poveste vaše izkušnje in kakšne težave lahko pričakujem, ko otrok ni šel v vrtec. Rada bi izvedela za resnične težave pri vstopu v šolo, ki ste jih opazili pri svojem otroku, ki je bil v domačem varstvu in ne za hipotetične težave, ki jih lahko pričakujem, če otrok ne gre v vrtec. Hipoteze so eno, realnost pa čisto nekaj drugega.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Sam, brez mene, seveda. Če bi lahko, bi mu posvečala toliko pozornosti kot praviš, da mu jo in bi potem bil pri dveh letih že pravi mali Mozart, no prej Einstein, ker nima ravno posluha, in bi o njem brali na Bibaleze. 
, prvi dan šole so bila zame nebesa in konec vrtca, mi ni bilo nikol težko it, tudi kasneje ne, sem samo za nazaj pomislila 
