meta21
|
Hej!
Moja zgodba je taka. S partnerjem sva skupaj dobrih 10 let od tega dobro leto poročena (od junija 2010). Prvi sin se nama je rodil 2008, drugi pa letos februarja. Moj mož je lani septembra dobil zaposlitev, kjer je delal skoraj izključno z ženskimi sodelavkami. Po kakih 2 mesecih mi je povedal, da so se začele govorice, da nekaj imata s tisto, ki ga je uvajala, še kak mesec kasneje je vedno manj časa preživljal z menoj (jaz v 8. mesecu nosečnosti), telefon je neprestano nosil s seboj in mi ga vedno s kakšnim na hec obrnjenim izgovorom vzel iz rok, če sem ga hotla pogledat. Seveda sem večkrat tarnala, da rabim več pozornosti, da sem cele dneve sama ipd. Dober mesec pred porodom sem mu dala na izbiro, da se odseli, če ne želi bit z mano ali pa naj se zjasni, kaj mu je. Priznal mi je, da do omenjene sodelavke res nekaj čuti in obratno, da si ne more pomagat in da mu je grozno, da je tako ampak da se ni nič med njima zgodilo. Obljubil mi je da bo zadevo rešil, poravil in da želi ostati z menoj. Jaz sem zadevo nekako požrla (HB za slab spomin v nosečnosti ), prebrala nekaj knjig (vse so si edine, da del krivde nosi prevaranec), skušala spremeniti tudi svoj odnos do njega (verjamem, da se ni lahko vsak dan vrnit iz službe k tečni in zahtevni ženi, ki je zaradi nosečnosti še precej labilna zato sem skušala biti vedrejša, mu dat več zasebnega prostora ...). Veliko sva se pogovarjala in zdelo se mi je, da naju je kriza celo zbližala ampak ... Dvom in nezaupanje sta bila posejana in slab mesec pred porodom sem mu medtem ko se je tuširal prebrala sporočila. Našla sem 3 od tistega dne (2 njena in 1 njegov) polne pogrešanja, neskončne ljubezni, objemov in poljubčkov ter ostalega cukra (on ga je napisal tik pred tušem precej pod gasom, ker je tisti dan praznoval RD-v treznem stanju ni sposoben nobenih podobnih cukrarij). Mislila sem da mi bo srce skočilo iz prsi, tako mi je bilo. Potem je sledilo spet en kup pogovarjanja, joka ... celo z njo sem se slišala po sms-ju (držala sem se mnenja, da ne morem kriviti nje, vsaj neposredno ne, ker ni ona tista, ki mi je kaj dolžna ampak on!!!). Opravičevala se mi je, da ne more verjet, da se je znašla v taki situaciji, da se zaveda vsega ampak da res čuti močna čustva ... (tudi ona ima partnerja, s katerim si ravno urejata stanovanje). Po tistem je mož zamenjal smeno, da nista več skupaj delala in ji rekel, da morata vse stike prekinit, ker si želi ostati z družino. Meni je obljubil da bo poskušal uredit misli in ugotovit, kaj čuti do mene. Prosil me je za potrpljenje. Jaz sem vse skupaj pripisala temu, da mu je pasala pozornost ženske, ki je navidez brez težav, brez obveznosti, otrok, skrbi ... Bilo je težko in čeprav bi verjetno še pol leta prej kot iz topa izstrelila, da "ga brez pomisleka vržem iz bajte" sem začela razmišljat, kako bom sama rodila, ostala sama z dvema otrokoma v hiši (živimo z mojim fotrom), kjer večino postori moj mož. Začela sem razmišljati praktično in roko na srce, še vedno ga ljubim (mogoče še bolj, ko ga zgubljam). Takoj po porodu je mož tudi zamenjal službo (ne samo ampak tudi iz tega razloga) in od takrat (zadnje pol leta) imava dobre in slabe dni. Pomaga mi ogromno ampak je precej hladen (no, saj pretirano čustven ni nikoli bil). Mene sicer ves čas razjedajo dvomi in ljubosumnost ampak se večino časa obladam. Skušam bit dobra žena, h kateri bo rad prišel domov. Problem pa je v tem, da mi je pred kratkim priznal, da se občasno še slišita, v stilu kako si, kaj je kaj novega ... Da je zadeva strogo na prijateljski ravni. Čeprav mu nikoli nisem ničesar prepovedovala, ker je le odrasel človek, sem mu jasno povedala, da je to zame popolnoma nesprejemljivo in da je ne bo nikoli pozabil, če bo vzdrževal stike. Menda mu je celo rekla, da jaz nimam pravice, da jima prepovem stike (no, ko je ONA začela govorit o tem, KDO IMA DO ČESA PRAVICO je zgubila vse moje spoštovanje). Včeraj pa sem spet čisto slučajno zvedla, da sta se slišala. Mož mi dopoveduje, da ne čuti več nič do nje in da se pogovarjata o službi, stanovanju, dopustu in ne razume, zakaj norim, jaz pa mu dopovedujem, da sta me preveč prizadela, da bi lahko to sprejela. Včeraj sem mu še enkrat rekla, da naj se odseli, če ne želi biti z menoj, da mi ne bo kdaj očital, da sem mu uničila življenje pa je rekel, da ne gre nikamor, da je tukaj doma. Danes je šel v službo in mi, kot da ni nič, dal lupčka za adijo.
Malo sem bila dolga in če nič drugega, mi je lažje, ker sem se izpovedala. Bom pa vesela vsakega mnenja, nasveta, izkušnje, ker se mi na trenutke zdi, da zgubljam zdravo pamet.
Hvala!
|
Natisni
