|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Naša prihodnost
7.6.2016 13:28:08   
mkramar
Slovenci, od kod nam toliko sovraštva do drugače mislečih, manjšin in tujcev? Od kod nam ideje o manjvrednosti določenih skupin ljudi? Zakaj so zavist, egoizem in apatija tako globoko zakoreninjeni v naših srcih? Zakaj smo vse bolj razočarani? Po čem hrepenimo? Tako radi se pohvalimo z našo prelepo deželo in bogato zgodovino, ko pa nas kdo vpraša po prihodnosti, črnogledo zmajujemo z glavo. Ob kavi skupaj s prijatelji, ob kosilu s svojci, na praznovanjih s širšo družino. Vsesplošno razočaranje nad politiki, oblastjo, delodajalci, zdravstvom itn. Vroče debate brez konca, ki se končajo s pesimističnimi izjavami kot na primer “Škoda časa za takšno debato, spremenili tako ne bomo ničesar!”, “Tako pač je, nimamo kaj” ali pa “Škoda naših živcev za to!”, “Sprijaznimo se ...”

Pesimizem, otopelost in pasivnost še nikogar in ničesar niso rešili, zato je ukrepanje pomembno. V to je bil prepričan tudi Ivan Kramberger, ki je pred predsedniškimi volitvami pred več kot dvema desetletjema svaril: “Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. Toliko revežev in bogatašev slovenska zemlja ni imela, kot jih bo imela sedaj. Eni bogatijo, da ne vejo, kam z denarjem, drugi pa so taki reveži, da niti za kruh nimajo!” Njegove besede so bile pogosto stvar posmeha, vendar so aktualne v vsakem obdobju, tudi danes. “Politiki pozabljajo, da so tam, ker smo jih mi izvolili. Samo pri koritu bi radi bili, radi bi dobro živeli, na vaš račun. Ste se kdaj vprašali, zakaj jih nihče v tej državi ne ustavi? Našo nekoč čudovito in izjemoma perspektivno državo vodijo v pogubo. Naša demokracija je obležala na papirju naše ustave.”

Ljudje smo vedno iskali čudeže in nasedali goljufom. V današnjih časih zaradi družbene krize posel slednjim še posebej cveti. Večja kot je kriza, več je zaupanja v nadnaravno, vse manj pa v ljudi in institucije. Za racionalno mišljenje je vedno manj prostora. Zato je pomembno opozarjati na krivice in zločine zoper posameznika in družbo. Priča smo nesmotrni porabi finančnih sredstev, korupciji, zgodbam o zlorabi moči in položaja za pridobivanje ogromnih vsot denarja, nepotizmu, aferam, ki se redko končajo s sodnim epilogom, saj pravni postopki zastarajo oziroma prihaja do postopkovnih napak v sodnih procesih. Jezijo nas zgodbe o načrtnem uničenju perspektivnih srednje velikih in velikih podjetij za lastno premoženjsko korist, zgodbe o neznanskih zaslužkih pri nakupu vojaške opreme in gradnji infrastrukture (tunelov, hitrih cest), večkratnem poplačilu bank z davkoplačevalskim denarjem s posledičnim izplačevanjem regresov, nižanju plač javnim uslužbencem, mobingu na delovnem mestu in izkoriščanju delovne sile. Številni tajkuni so še vedno na prostosti, ukradenega denarja pa očitno ne bodo vrnili. Zakaj krivci niso aktivno iskani in kaznovani? Krivde jim ni mogoče dokazati, njihovi odvetniki spretno iščejo luknje v zakonih ter se posmehujejo slovenskemu sodstvu in družbi.

Komu lahko sploh še zaupamo? Je tako utopično zahtevati enakost pred zakonom ter dosledno, brezkompromisno in učinkovito sankcioniranje zlorabe oblasti? Je mogoče izvoliti vlado, ki se ne bi okoriščala na račun davkoplačevalcev in bi sprejela zakone, ki bi okoriščanje preprečili oziroma učinkovito sankcionirali? Koga voliti na naslednjih parlamentarnih volitvah? To vprašanje smo državljani nazadnje skrbno premlevali predlansko poletje. Stranke so nam v svojih političnih programih obljubljale marsikaj. Povsem enotne so si bile na primer glede ukinitve prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki pa ga plačujemo še danes. Med drugim so nam obljubili tudi razmejitev zasebnega in javnega zdravstva, boj proti davčnim oazam, omejitev najvišje plače v državnih firmah, davčno razbremenitev dela in kapitala, dostojne pokojnine, preiskavo bančne luknje z jasno opredelitvijo odgovornosti, javni nadzor nad bankami, oblikovanje kriterijev odgovornosti v javni upravi, digitalne platforme, optimizacijo števila ministrstev in podrejenih organov, nadzorovano in strateško premišljeno privatizacijo itn.

Nestrpno čakamo na obljubljene reforme, medtem pa medsebojno spoštovanje in solidarnost toneta v pozabo, individualizem in egoizem pa se krepita in zastrupljata čustveno in socialno inteligenco. Spomnimo se na referendum o Družinskem zakoniku in referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sploh slednji, o katerem je Ustavno sodišče presojalo kar štirikrat, je omogočil nesmotrno zapravljanje davkoplačevalskega denarja, vnovično razdvajanje slovenskega naroda, spodbujanje in bohotenje nestrpnosti, odkrite sovražnosti in psihičnega nasilja, propagando Rimskokatoliške cerkve ter izražanje nezadovoljstva z vlado. Koalicija Za otroke gre!, ki je vodila nestrpno kampanjo, nasprotovala mnenjem stroke in domnevno protipravno zlorabila otroke v namen propagande, je omenjeni referendum izrabila kot odskočno desko za prihodnje politično udejstvovanje, po vsej verjetnosti ob boku SDS, z možnostjo dodatnega brisanja meje med državo in cerkvijo. A za kakšno ceno? Sedaj po Primčevih besedah “ponuja roko dialoga” s predlogom Zakona o ureditvi položaja istospolnih partnerskih skupnosti, ki pa po mnenju mnogih predstavlja nekakšno dokončno uzakonitev istospolnih oseb kot drugorazrednih državljanov, saj prinaša le uskladitev zakonodaje, ki je bila predlagana za časa Janševe vlade in bi že davno morala biti usklajena. Dr. Barbara Rajgelj je predlog označila kot irelevanten, saj je bil pred časom v zakonodajni postopek vložen predlog, ki materijo ureja na veliko bolj sistematičen in pravno varen način.

K sreči se krepi spoznanje, da je potreben državljanski pogum, povezovanje in skupni nastop. Nastalo je že okrog 45 civilno-družbenih organizacij, ki se tega zavedajo. Spisek vladnih koalicijskih obljub in ciljev bi brez težav dopolnili. Zakaj na primer v sklopu istega referenduma lanskega decembra nismo odločali še o obdavčitvi cerkve, ukinitvi brezpogojnih državnih prispevkov za delovanje cerkve, prepovedi krsta brez privolitve krščenega, uvedbi mandatov in omejitvi števila mandatov za sodnike, omejitvi števila mandatov za politične stranke, povišanju minimalne plače, omejitvi maksimalnega dohodka v javnem sektorju, določitvi starostne meje za obvezno upokojitev? Idej je na pretek. Premisleka vredne so tudi priprava in sprejetje (na ustavodajnem referendumu) nove ustave RS na temeljih bolj neposredne demokracije, oblikovanje sistema učinkovitega nadzora nad vlado ter pooblačenimi in zakonitimi zastopniki organov oblasti z možnostjo suspenza ali odpoklica s funkcije za primer slabega ali nezakonitega dela. Prav tako bi bile potrebne spremembe volivne zakonodaje, ustanovitev organov nadzora z večjimi pristojnostmi, določitev ‘referendumskega dne’ za izvedbo največ enega ‘združenega referenduma’ na leto, spremembe sistema pravosodja z obvezno mediacijo oziroma izvensodnim reševanjem sporov, preoblikovanje državnih podjetij in zavodov, ustanovitev kooperativ, ki bi temeljije na skupni lastnini in soupravljanju zaposlenih, transparentno upravljanje z javnimi finančnimi sredstvi (ideja o ‘nacionalni etični banki’) ter sprejetje ustrezne zakonodaje za učinkovit nadzor nad upravljanjem z njimi. Več kot dobrodošli bi bili obvezni psihološki testi kot pogoj za kandidiranje na vodilna mesta in ****cije v državnih organih. Uresničitev nekaterih od zgoraj naštetih predlogov smo od vlade zahtevali že v času vsesplošne slovenske vstaje, a žal neuspešno.

Vsekakor so prednostni cilj dopolnitve, spremembe in ponovna priprava številnih zakonov, v prvi fazi pa vsaj zakrpanje lukenj, ki omogočajo izrabljanje in izigravanje pravosodnega sistema. Je težko najti vzore in primere dobre prakse v tujini? So konflikti interesov res tako močni? Tudi ko gre za socialno varstvo, zdravje, zaščito človekovih pravic? Lahko pa bi celotno zakonodajo ali vsaj okvir dobesedno v celoti prekopirali od države, v kateri celoten sistem dobro deluje (npr.: Švedska, Kanada, Švica). Postopno pisanje in dopolnjevanje posameznih zakonov omogoča zlorabe načrtno ustvarjenih lukenj v njih, saj človeška sebičnost in požrešnost vedno prevladata nad solidarnostjo, poštenostjo in človekoljubno vizijo. Država mora služiti državljanom in ne odtujenim strukturam ali privatnemu kapitalu. Politična kultura in zrelost volivcev bi se morali dvigniti na raven, potrebno za izvolitev dovolj sposobnih, odgovornih in poštenih kandidatov z novimi idejami in zdravo pametjo.

“V Sloveniji je javni interes, torej interes državljanov, manj zavarovan kot zasebni interes, ki lahko brez sankcij, pogosto tudi s tihim soglasjem politične elite, posredno krši zapisano v deklaraciji o človekovih pravicah in v ustavi,” opozarja Franc Vodopivec. “Okolje je pravšnje za razraščanje strankokracije in družbene entropije brez varovalk javnega interesa ter ne omogoča stvarne vsebinske javne razprave o prihodnosti ljudi in države. Primer Slovenije kaže, da si po padcu diktature tudi v kulturno razvitem okolju pridobita preveliko moč politična in ekonomska elita, katerih interes prevlada nad interesom večine državljanov in države.” France Bučar je opozarjal, da prevladuje mediokriteta, ki ne dopušča, da bi se resnična elita prebila na površje oziroma da bi se sploh oblikovala. “Ali lahko trdimo, da naš parlament skupaj z vlado predstavlja tisto najbolj izbrano, kar premore naša družba? Je torej demokracija, na katero prisegamo, v bistvu zabloda? Vsekakor je demokracija kot vzorec ureditve, v kateri odloča večina, iluzija. Odloča vedno manjšina, ki se skozi povprečje prebije na njegovo površje. To pa niso nujno in večinoma ne tisti, ki poosebljajo lastnosti, ki so za razvoj in upravljanje družbe najbolj primerne.”

Mar ni vlada prva odgovorna za blaginjo in varnost državljanov? Mar nista za notranjo stabilnost države pomembna predvsem kakovost upravljanja in upoštevanje javnega interesa? “Le zadostne varovalke interesa državljanov lahko zagotovijo, da bo politik pooblastila, ki jih je dobil na volitvah, uporabljal bolj za zagotavljanje blaginje ljudi, kakor je stranka obljubljala v volilnem programu, kot pa za zadeve, katerih primarni cilj sta ugled v mednarodnem prostoru ali osebno bogatenje,” je zapisal Franc Vodopivec. “Ko se bo državni zbor zavedel, da je najmanj sokriv za številne težave države, na primer brezposelnost, krizo zdravstva, pojav tajkunov itd., ter o tem začel resno razpravljati in klicati k odgovornosti, se bodo razmere počasi obrnile na bolje.” Vzorec je bil vedno enak: dočakati vzpon na oblast, izrabiti položaj in zaupanje volivcev, se okoristiti, proti koncu mandata nabirati nove politične točke in čakati na nove volitve. Bo sedanji vladi ta začarani krog uspelo prekiniti? Politiki, pozabite na medsebojne spore in pretekle zamere. Obrnite se vase in premislite o tem, kakšno prihodnost želite zase, za svoje otroke in sodržavljane. Zakaj po pravici jasno in glasno ne poveste, kakšno je realno stanje? O kakovosti upravljanja in delovanja države največ vedo prav ljudje z vrha upravljavske strukture države, torej predsedniki in ministri preteklih vlad. Kakšno stanje so našli, ko so sprejeli funkcijo, prepričani, da bodo delo dobro opravili? Kako so ukrepali, česa ni bilo mogoče postoriti, kdo je odgovoren za obstoječe stanje? Državljani bi morali biti o tem obveščeni. Zakaj ne vzpostavite odkritega dialoga z ljudstvom, ki vam je zaupalo in vas podprlo na volitvah? Zakaj nas ne vprašate za mnenje, predloge in ideje? Zakaj ne zaupate stroki in je ne upoštevate? Odgovor je enostaven. Nepotešljiva lakota po moči, denarju, ugledu in privilegijih. Seveda ne vsi, a poštenih je premalo, da bi do večjih sprememb, ki bi jih nujno potrebovali, lahko prišlo.

Kaj je razlog, da se toliko ljudi, zlasti na vodstvenih položajih v politiki, bančništvu in gospodarstvu, neetično vede in krši družbene norme? Možen odgovor se skriva v specifični osebnostni strukturi teh ljudi, ki se predvsem z lažmi, prevarami in manipuliranjem dokopljejo do vodstvenih položajev. “Empirične raziskave v tujini kažejo, da ima psihopatske motnje tudi del ljudi na vodstvenih položajih v podjetjih in politiki. So brezsrčni, preračunljivi, neodgovorni. Za oprode si postavljajo sociopate, sadiste, makiaveliste, narcisoidne osebe, hinavce in vse tiste, ki si od psihopatov obetajo neke ugodnosti. Ob njih so lahko tudi čisto normalni ljudje, ki se jim pridružijo zaradi njihove strahovlade. Psihopatija je v Sloveniji razširjena tako kot drugod po svetu. Problem pa je, da so se nekateri okoristili s tranzicijo. Ustvarili so razmere, v katerih je njihov vpliv lahko tako močan. Največ psihopatov in njihovih oprod najdemo tam, kjer so moč, denar, ugled in privilegiji. Privlačijo jih upravljavske pozicije, ki so dobro plačane, kjer lahko parazitirajo in nadzorujejo druge, da sami niso nadzorovani. Zato je upravljanje in nadzorovanje bank, družb, podjetij in zavodov v lasti države v Sloveniji slabo. To potrjujejo globoka bančna luknja ter uničena podjetja in javni zavodi. Nepoštene menedžerje in nadzornike brezsramno novači vsakokratna vladajoča politika. Nastavlja jih glede na ozke strankarske interese, ker so poslušni, in ne glede na njihovo strokovnost in osebnostne lastnosti. Pravzaprav je sposobnost manipuliranja in izkoriščanja drugih pri teh kadrih zaželena. Današnji neoliberalni politični in gospodarski sistem nagrajujeta tiste njihove lastnosti, ki so dobre samo kratkoročno in le za peščico ljudi, po navadi za tiste, ki že tako in tako imajo moč in bogastvo,” je mnenja specialist socialne medicine Dušan Nolimal. Z zahrbtnim spreminjanjem zakonov se lahko povsem legalno okoriščajo z državnim premoženjem in plenijo tujo lastnino. Pretvarjajo se, da naj bi jih v to silile tržne razmere. Uporabljajo vsa sredstva, da jih ne bi razkrili in kaznovali. Za seboj puščajo nepredstavljive izgube in opustošenje. Prikazujejo se kot varuhi človekovih pravic, vendar o neposredni demokraciji neradi razpravljajo. Ko so enkrat izvoljeni oziroma imenovani, jih ne zavezujejo več dolžnosti in obljube.

“Korupcija je v Sloveniji zelo velik problem. Trenutno se nahajamo na 35. mestu na lestvici med 168 državami sveta, ki jih zajema protikorupcijski indeks,” poudarja Boris Štefanec. Ozaveščenost vseh, predvsem pa državnih funkcionarjev, ki bi morali biti vzor, bi morala biti po mnenju predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) na bistveno višjem nivoju. Avtorske pogodbe, dodatki za stalno pripravljenost, izplačila po internih pravilnikih, zlorabe položajev, težave z izvorom, obsegom in prijavljanjem premoženjskega stanja so le nekateri primeri korupcije v naši državi. Pogosto se sum na koruptivno dejanje pojavlja na področjih javnega naročanja, zaposlovanja na lokalni in državni ravni zaradi klientelizma, nepotizma in sorodniških vezi. Veliko je težav z omejitvijo poslovanja, primerov poslovanja občine s podjetji, ki so v lasti občinskih svetnikov, težav s porabo javnega denarja na področju šolstva in zdravstva. Sodne poti so zelo dolge in vsi se skrivajo za načelom, da je vsak nedolžen, dokler mu ni dokazano nasprotno. Marsikatero dejanje ni kaznivo, je pa nemoralno in neetično, a tega v slovenski družbi nismo sposobni uveljaviti. Zaskrbljujoče je, da slovenske družbe ne moti, da nekatere izpostavljene mestne občine vodijo župani, obremenjeni s kazenskimi postopki, ki postavljajo pod vprašaj njihovo moralo in etiko. Nesprejemljivo je tudi, da imamo zelo izpostavljene pomembne slovenske politike, ki so tako ali drugače obremenjeni vsaj s tveganji za korupcijo ali še s čim hujšim. “Slovenska družba mora spremeniti odnos do korupcije. Še tako dobri rezultati ne pomenijo nič, če se ti lahko dokazuje nezakonitost. Pri nas pa še vedno pretehta razmišljanje, da so rezultati tako dobri, da je nekdo nepogrešljiv,” meni Štefanec. Nadzoru dela komisije, sploh političnemu, pa ostro nasprotuje.

“Strankokracija je bolezen sodobnih parlamentarnih demokracij. Načelo delitve oblasti se je dodobra izrodilo. Zabrisalo je delitev med izvršilno in zakonodajno vejo, z veliko ambicijo izvršilne veje, da si podredi še sodno, zlasti v državah brez parlamentarne tradicije. Zato postajajo parlamenti pogosto le podaljški izvršnih organov strank in vladni glasovalni stroj. Posledica pa je vse večja odtujenost državljanov od oblasti,” meni Milan Kučan. Slovenski politiki očita, da odločitev ne sprejme s prepričanjem o trdnosti svojih argumentov, ampak pogosto predvsem z mislijo na odziv opozicije. Svari pred vračanjem ‘verniškega’ komunizma, revanšizma in zarotništva na oblast: “Tako se zdaj ob begunski krizi pod pritiskom vse močnejše radikalne desnice razraščajo zlovešči projekti. Ne samo ksenofobični, ampak že čisto rasistični in fašistoidni. Tako postajajo stranke, ki so nosilke skrajnih konceptov, legitimne. Izgublja se občutek za nevarnost teh konceptov in zmanjšuje sposobnost njihovega zavračanja. Tudi v Sloveniji raje preganjamo novinarje, ki na nevarnost teh idej opozarjajo, kot pa zavračamo njihove nosilce.”

Jože Možina nas je ocenil kot nekakšno bolno oazo propadlega totalitarizma, ki se je v času osamosvajanja potuhnil, njegovi akterji pa so izkoristili svojo ‘udbomafijsko’ pozicijo, se po principu kriminalnih združb polastili državnih resursov in postali divji kapitalisti. “Utrdili so vpliv v pravosodju, državni upravi, sindikatih in večini medijev, kjer ljudstvo že dve desetletji varajo tako, da voli njihove satelite, ki jim pomagajo vzdrževati parazitsko življenje.” Pojavljajo se celo govorice, da vlada ne vlada, da nima potrebne moči. Temeljijo na empiričnem izkustvu nosilcev formalne oblasti. Govori se o “stricih iz ozadja”, vzporedni oblasti, ki se je polastila bank, medijev, represivnih in kontrolnih organov, vključno s sindikati. So to politične igrice za preusmerjanje pozornosti in prelaganje odgovornosti ali je dejansko kaj na tem? “Malo verjetno je, da je ostanek partijskega kadra v celoti sprejel načela moderne demokracije. Zato se ne smemo čuditi, da se Slovenija danes obnaša drugače kot druge parlamentarne demokracije. Tako ni hotela sprejeti evropske deklaracije o totalitarizmih, ni obsodila povojnih pobojev in kršitve človekovih pravic v času njenega totalitarnega sistema, hoče vzdrževati in ponovno uvajati totalitarne simbole, podeljuje državna odlikovanja tistim, ki so bili formalni nosilci totalitarnega sistema, noče sprejeti zlatega pravila,” meni dr. Janez Jerovšek.

“Tudi na evropski ravni največji problemi nastajajo zaradi neodgovornega ravnanja z denarjem, korupcije med državnimi uradniki in nepripravljenosti za odgovorno delo. Zloraba sistema vrednot vodi v težave in destruktivne programe. Kriza se začne s krizo vrednot,” meni Rupert Gole. Skrb vzbujajoči so tudi slabo vodenje in upravljanje države ter trpinčenje na delovnem mestu. Je slovenski in nasploh periferni evropski kapitalizem idejno in politično bankrotiral? Ima v rokavu še kakšen adut? Eden največjih problemov Slovenije je velika zadolženost gospodarskega sektorja in obremenjenost bančnega sektorja s slabimi terjatvami. “Ustaviti moramo ropanje in razlaščanje, uničevanje bistvenih družbenih institucij, zlasti šolstva in zdravstva. Najti moramo možnost zagona slovenskega gospodarstva na sonaravnih temeljih, ob zagotavljanju vključujoče ekonomije in polne zaposlenosti. Zagotoviti moramo, da bo razvoj Slovenije utemeljen na delu in znanju, ne pa na brezsramnem izkoriščanju,” menijo v Iniciativi za demokratični socializem.

Imamo vizijo za naše gospodarstvo? Trajni koncept razvoja? Želimo razvoj trgovine, želimo okrepiti turizem? Bomo vlagali v industrijo? Proizvodnje praktično ni več, ves čas dušimo majhne proizvajalce in podjetja z različnimi administrativnimi ovirami, davki, težava je plačilna nedisciplina itn. Delovanje državnega proračuna kaže, da mehanizmi parlamentarne demokracije ne zagotavljajo gospodarne porabe davčnih prihodkov za zadovoljevanje potreb delovnih ljudi in za posameznikov vsestranski razvoj. Tega na svojih področjih ne zagotavljajo niti ‘telesa’, ki upravljajo zdravstveni in pokojninski sklad. Ni nadzora kakovosti dela vseh, ki o tej porabi odločajo. “Ozko razumljen svobodni trg je eden izmed elementov, ki povzroča težave tudi Sloveniji. Smo pa tudi sami sprejemali napačne odločitve, na primer o konceptu privatizacije. Tu je vzrok mnogih anomalij. Ena je bila ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki ni bila nadomeščena z drugimi kontrolnimi mehanizmi, ki bi spremljali tok denarja. Tam vidim tudi začetek tajkunizacije, ki je uničila celo vrsto podjetij. Druga stvar pa je današnja razprodaja slovenskih podjetij. Ne mislim, da jih ne bi smeli prodajati. Mislim, da ni koncepta, kaj in zakaj prodajati. Nacionalni interes je postal zmerljivka. Kupnin ne investiramo v nove, sodobne proizvodne kapacitete. Pri tem pa vlade ne spodbujajo domačih podjetij in skladov, da bi kaj kupovali v tujini. Ni strategije. Hrvati jo na primer imajo. Razlog za prodajo državnega premoženja naj bi bilo tudi preprečevanje korupcije, ki ji je državno lastništvo podvrženo. Je. A navsezadnje, kje se je začela svetovna gospodarska kriza? S korupcijo v največji zasebni banki Lehman Brothers. Kar počnemo, počnemo dostikrat s slabimi argumenti zaradi ozkih interesov tistih, ki imajo v Sloveniji in zunaj nje od tega kratkoročne koristi. Prevladala sta pragmatizem in neustvarjalnost. Vrhunec je pragmatizem dosegel z vlado leta 2008 z na videz ambicioznim govorjenjem o vkrcanju na francosko-nemški vlak. To pomeni tek po peronu in lovljenje zadnjega vagona. Torej nič razmisleka o vsebini, o tem, kaj hočeš na ta vlak prinesti, ampak samo, kaj boš dobil. Mislim, da nam ta duh z velikimi besedami in malo napora vlada še danes,” je za Mladino lanskega decembra povedal Milan Kučan.

“S socializacijo bank in državne investicijske politike bi pridobili potreben manevrski prostor za strateško usmerjanje gospodarstva. V zadnjih dvajsetih letih koordinacije med panogami v Sloveniji tako rekoč ni bilo, kakor tudi ni bilo strateškega usmerjanja gospodarstva, četudi ju je doslej obljubljala še vsaka vlada. Medtem pa se v nasprotju s splošnim prepričanjem kapitalistične države niso odpovedale planiranju in strateški podpori podjetjem. Le Slovenija je skupaj z ostalimi post-socialističnimi državami v tranzicijski blaznosti opustila vse vzvode za usmerjanje razvoja. V Sloveniji veliko večino parlamentarne politike in ekonomske stroke druži prepričanje o nujnosti in koristnosti privatizacije. Odločitve o tem, kaj, za koga in pod kakšnimi pogoji naj se proizvaja, so zato brezglavo prepuščene zasebni iniciativi in tržnim mehanizmom. Da bi mogli zajeti večji del vrednosti v svetovnih verigah, mora država z investicijsko politiko prevzeti dejavno vlogo v načrtnem vzpostavljanju celotnih gospodarskih verig, ki bodo mogle proizvajati in na svetovnih trgih prodajati končne izdelke. Potrebujemo investicije, ki bodo ekonomsko upravičene, s tem ko bodo zagotavljale nova delovna mesta, dodatno akumulacijo in razvoj. Po drugi strani pa morajo investicije prinesti delovna mesta v kraje, kjer so najbolj potrebna, in razvoj v panoge, v katerih ima naša družba primerjalno prednost in dolgoročen interes.” (Iniciativa za demokratični socializem)

Pa farmacevtska industrija? Zaradi prevelike želje po zaslužku pacientom pogosto povzroča več škode kot koristi. Sploh v zadnjih dveh desetletjih se je zelo oddaljila od izvirnega namena odkrivanja in ustvarjanja uporabnih novih zdravil in se usmerila predvsem v marketing zdravil za čim večji dobiček. S svojo močjo in bogastvom poskuša priti mimo vseh ustanov, ki ji stojijo na poti do visokih profitov. Uporabljajo tudi različne načine za prepričevanje zdravih ljudi, da so bolni. Stalno zatrjujejo, da so cene zdravil tako visoke zaradi razvoja in raziskav. To zelo verjetno ne drži, saj je v zadnjih nekaj letih na trg prišlo le nekaj novih zdravil, druga zdravila pa so predvsem novejša različica starih (zlasti najbolj prodajanih) zdravil, ki so že dolgo na trgu. Prav tako večino zahtevnega raziskovanja opravijo javne ustanove in univerze, farmacevtska podjetja pa se vključijo šele v fazi kliničnega preizkušanja. Nekdanji slovenski minister za zdravje je povedal, da cena zdravil ni posledica proizvodnje niti razvojnih stroškov, temveč odmerjanja dobičkov, promocije, kupovanja zdravnikov in korupcije. Večina zdravnikov verjame, da niso podkupljivi. Študije pa so pokazale, da zdravniki v večini predpisujejo tista zdravila, ki se veliko oglašujejo, tudi v obliki daril, dodatnih izobraževanj in celo potovanj, ki jih financirajo farmacevtska podjetja. Največji dobiček farmacevtskim podjetjem prinaša razširjanje monopolnih pravic lastnih zdravil. Posredovane informacije o izdelku so pogosto le del resnice. So podjetja po zakonu sploh dolžna navesti vse sestavine zdravil in cepiv? Bojda se poskuša prikriti tudi število smrti in resnost stranskih učinkov. Je zaslužek na račun bolnih ljudi moralen in etičen? Zakaj je farmacevtska industrija neodvisna panoga in celo eden od najmočnejših svetovnih lobijev? Zakaj upravljanje, raziskave, razvoj, proizvodnja zdravil in poslovanje niso pod strogim nadzorom? Zakaj so patenti in druge ekskluzivne marketinške pravice tako dolge in elastične? Farmacevtska podjetja imajo prevelik vpliv na izobraževanje zdravnikov. Cene zdravil so previsoke in preveč variirajo. Dobički farmacevtskih podjetij bi lahko bili kljub nižjim cenam zdravil še vseeno veliki. Ker je največji kupec zdravil vlada, lahko ta regulira cene.

Zdravje je ena najpomembnejših človekovih potreb in pravic, zato sistem zdravstva ne bi smel biti prepuščen tržnim nihanjem ali mehanizmom izključevanja glede na razpoložljive dohodke ali premoženje. Zdravstvene storitve bi morale biti dostopne vsem državljanom ne glede na dohodke, premoženjsko stanje ali druge osebne okoliščine. Vsakdo bi prispeval glede na svoj celoten dohodek, tisti brez zadostnih dohodkov pa bi bili oproščeni plačila. Zdravstveno osebje bi moralo imeti večjo moč soodločanja o delovnih pogojih, družba in bolniki pa več nadzora nad izvajanjem zdravstvene dejavnosti. “Slovenija iz državnega proračuna za zdravstvo nameni najmanj od vseh članic EU, kar je tvegano v času gospodarskih kriz, pa tudi z vidika staranja prebivalstva,” ugotavlja Milojka Kolar Celarc. Osnovno zdravstveno varstvo v Sloveniji je bojda dobro, a razdrobljeno. Primer dobre prakse iz tujine so referenčne ambulante družinske medicine, koordinatorji zdravniške oskrbe in posvetovalni organi za primarno raven. Povečati bi bilo potrebno obseg delovanja patronažne službe, nujne so kadrovske in finančne spremembe ter spremembe na področju upravljanja in vodenja zdravstvenih zavodov in zdravniške zbornice. “V nobenem delu javnega sektorja ne sme biti prostora za koruptivno delovanje, pa tudi ne za zaslužkarske prakse, ki imajo pokritje v pravni podlagi. To posebej velja za zdravstveni sistem, ki je tem praksam zaradi obsega, kompleksnosti opreme in znanj še posebej podvržen,” je prepričana Iniciativa za demokratični socializem. Afere v zdravstvu so že nekaj let priljubljena tema v medijih: dolgotrajna selitev Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana v nove prostore zaradi administrativnih zapletov, nakup vrhunskega aparata za opravljanje mamografij, ki se praši v kletnih prostorih UKC Maribor, že osem leta nerešen problem pomanjkanja anesteziologov v UKC Maribor, ki ga sedaj rešujejo z uvozom tuje delovne sile (zlasti s Hrvaške), kazenski postopki proti priznanim slovenskim zdravnikom zaradi korupcije ali zlorabe položaja, dolge čakalne vrste, oderuške zavarovalne premije in ustvarjanje dobička na račun bolnih s strani zavarovalnic in farmacevtske industrije, nepravilnosti pri javnih naročilih, težave travmatološkega oddelka UKC Maribor, neskladnost plač z državno uredbo, nepregledno število organizacijskih enot, svetov in organov, neučinkovit sistem vodenja kakovosti in varnosti, sistematične kršitve zakona o pacientovih pravicah itn. Javnost pa žal ni obveščena na primer o neučinkovitih obračunskih sistemih modelov s pavšali, izkoriščanju zdravstvenih delavcev, dežurstvih specializantov brez pravega nadzora, mizernih plačah medicinskih sester in spremljevalcev, neupravičenih odsotnostih akademikov na delovnem mestu v UKC Ljubljana itn. Mikrobiolog in imunolog, prof. dr. Alojz Ihan, je zapisal: “Zakaj imajo bolnišnice pri svoji stroškovni učinkovitosti izgube, saj je zdravstvena industrija vendarle med najbolj dobičkonosnimi na svetu? UKC je kot Kobilarna Lipica. V hlevih lahko do onemoglosti vzgajaš vrhunske bele živali, v zidove lahko zmečeš milijone nepovratnih evrov in po vseh medijih razglašaš, kakšen nacionalni in mednarodni biser imamo Slovenci. A na koncu je treba kvaliteto prodati zadovoljnim uporabnikom in če je od vsega zgolj izguba, začne tudi biser tiščati kot vsak kamen v čevlju.” Slab dialog z javnostjo je potrebno odpraviti. Kdaj lahko pričakujemo enoten elektronski informacijski sistem za vse slovenske bolnišnice in klinike? Pa povečanje zaposlovanja zdravnikov, ki jih bojda tako zelo primanjkuje, hkrati pa jih je več sto na Zavodu za zaposlovanje? Potrebno bi bilo uvesti zgornjo mejo za upokojevanje zdravstvenega osebja in sprejeti ukrepe za razbremenitev delavcev. Zakaj se dopušča tožbe zoper zdravstvene delavce, namesto da bi oškodovani bolniki tožili njihovega delodajalca (zdravstveni dom, UKC)?

Korupcija se na žalost pojavlja tudi v šolstvu. Osnovnošolskemu predmetniku je že večkrat grozila ideja o uvedbi obveznega verouka, Koalicija Za otroke gre! Od lanskega novembra neupravičeno ustrahuje starše s konceptom ‘teorije spola’, ki je v resnici le miselni konstrukt. Zaradi z znanstvenega vidika nesrečno zastavljenega in katastrofalno izpeljanega biopsihosocialnega poskusa še vedno dviguje ogromno prahu, na žalost več kot vsi ostali aktualni (dejansko pomembni) socialni in psihološki problemi skupaj. Premalo poudarka je na državljanski vzgoji in etiki. Psihologi poudarjajo pomen vzgoje, širokega zavzemanja za integracijo etike v vrtce in šole ter pomembnost privzgajanja morale in vrednot med odraščanjem. Je bila reakcija pedagoških delavcev na šolanje mladoletnih beguncev v Sloveniji primerna? Kakšen zgled s tem dajejo slovenskim šolarjem? Najbolj problematično pa je visoko šolstvo. Nazadnje nas je pretresla afera z izplačevanjem dodatka za stalno pripravljenost. V Mariboru se prah dviguje zaradi odkritih primerov plagiatorstva na Ekonomsko-poslovni fakulteti in izvajanja mobinga na rektoratu Univerze v Mariboru. Kmalu bo zelo aktualna problematika prehoda iz starih univerzitetnih programov v bolonjske, saj mnoge fakultete še vedno nimajo postavljenih meril za prehode, študenti pa od njih ne dobijo zanesljivih informacij, prav tako jim ne znajo pomagati študentski referati in svetovalnice, ki ne dobijo jasnih odgovorov od pristojnega ministrstva. S septembrom 2016 je slednje prepovedalo izvajanje starih univerzitetnih programov in izdajanje diplom študentom, ki so po njih študirali. Kaj se bo zgodilo z omenjenimi študenti? Na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani odgovora na to vprašanje še vedno ni, saj se z njim ne ukvarjajo. Bolonjski program se na fakulteti izvaja šele od oktobra 2009, študij obsega 12 semestrov in je najdaljši v Sloveniji. Študent zadnje generacije starega programa ima po uradno zaključenem 6. letniku na voljo 2 dodatni leti, da diplomira. Pa v primeru kronične bolezni in nosečnosti, ko se študij zavleče? Bodo te študente prepisali v bolonjski program in jih pustili brez študentskega statusa, da si bodo morali vse diferencialne in ostale izpite plačati sami? Tega ne ve nihče. Vedno več je dokazov, da bolonjska prenova ni dobra, saj preobremenjenost študentov na dodiplomskih študijskih programih vodi v manjšo kakovost znanja. To postopoma opažajo tudi delodajalci in pedagoški delavci. Zakaj smo se v Sloveniji sploh lotili bolonjske prenove? Študij še vedno ni kompatibilen z bolonjskimi programi v drugih državah Evropske unije, prenova povzroča številne težave študentom starih univerzitetnih programov, hkrati pa z njo nismo dosegli želenega skrajšanja študijskega procesa in posledičnega zgodnejšega zaposlovanja. Ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič je opozorila, da celovite analize bolonjskega procesa v Sloveniji ni. Univerzitetni profesorji pa so tudi po prenovi ostali gospodje. Nekajkrat na teden prestopijo prag predavalnice, pogosto zamujajo, odpovedo predavanje, predstavitve snovi pogosto ne pripravijo sami, kolokvije in pisne izpite jim večinoma sestavljajo in popravljajo asistenti, na nekaterih fakultetah namesto njih celo predavajo in pišejo znanstvene članke, kjer so jih prisiljeni navesti kot soavtorje. V času uradnih ur pogosto niso dosegljivi, nekateri celo predavajo o povsem neažurnih temah. Potrebna bi bila prenova visokega šolstva s strogim nadzorom nad zaposlenimi, uvedbo omejenih profesorskih mantadov in obveznega strokovnega pedagoškega usposabljanja. Neupravičenega izplačevanja različnih dodatkov, zastarelih učnih programov in korupcije si ugledna univerza enostavno ne sme privoščiti.

“Od države pričakujem pokojninski in zdravstveni sistem, v katerih bom vedel, kaj mi je storiti, če hočem dobiti varnost, ki jo za svoje potrebe želim imeti. Ne želim biti ujetnik pokojninskega sistema, v katerem nimam pojma, kaj bo čez deset let, in v katerem imamo vsi vtis, da je brez zveze vlagati, ker se bo tako in tako vse zrušilo in torej ne bo pomembno, kako se danes kdo odloča. In enako velja za zdravstveno varnost. To, kar zdaj živimo, je še vedno Jugoslavija. Tista neodgovorna država, ki smo jo razpustili, potem pa jo vseeno še vedno ohranili vse do današnjega dne,” je v svoji kolumni zapisal Alojz Ihan. Pri izplačevaju socialnih prejemkov Iniciativa za demokratični socializem predlaga načelo ‘vsakomur po njegovih potrebah’, pri financiranju pa načelo ‘vsakdo po svojih zmožnostih’. Denarna socialna pomoč naj postane brezpogojna pravica, ki jo lahko uveljavi vsakdo, ki nima drugih dohodkov. Ob tem je seveda potreben dober nadzor nad razpolaganjem s sredstvi. Zlorabo socialne države je potrebno preprečiti. Prebivalcem s posebnimi potrebami naj bodo namenjene invalidske in druge pokojnine. Višina posameznikovih osebnih dohodkov v času aktivne dobe naj ne vpliva na višino pokojnine, če je posameznik dosegel zahtevano delovno dobo. Bi bilo potrebno ponovno premisliti o uvedbi integralne dohodninske prispevne osnove (seštevka vseh posameznikovih dohodkov iz dela, kapitala in premoženja)? Velik problem v Sloveniji je še vedno davčna utaja, načini so različni in zelo domiselni – od prijave stalnega bivališča na drugem naslovu do izkazovanje nižjih plač in velikih potnih stroškov. Nadzor je preslab, da bi problem lahko zajezili, kaj šele odpravili. DURS (FURS) že leta opozarja na pomanjkanje davčnih kontrolorjev. Vedno več je nezadovoljstva zaradi visokih davkov, vedno manjše pa zaupanje v učinkovitost sodnega sistema pri preganjanju finančnega kriminala. Decembra 2014 je teden dni po razveljavitvi sodbe na ustavnem sodišču koprsko okrožno sodišče Borisu Popoviču poslalo sklep o zaustavitvi postopka zaradi davčne zatajitve v višini 11.700,00 evrov, saj ta po takrat spremenjenem kazenskem zakoniku ni več kaznivo dejanje. Nagradna igra Vklopi razum, zahtevaj račun je bila sprejeta z mešanimi občutki, saj predstavlja nov način ‘lova na male ribe’, medtem ko se velike vedno znova izognejo kazni.

Pa obdavčenost Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji? V zadnjih letih se slednja vse bolj očitno vmešava v praktično vsako družbeno in politično problematiko z neprikritimi poskusi vplivanja na volivce, krši 63. člen Ustave RS, ki prepoveduje sovražni govor, prikriva posilstva, hkrati pa brez dajanja zgleda poziva k strpnosti, moralnemu vedenju ter nudenju finančne in drugih oblik pomoči. Januarja je Vatikan celo blagoslovil interno reševanje kaznivih dejanj znotraj RKC, saj prijava slednjih pristojnim organom bojda ni dolžnost duhovnikov. Katoličani, ateisti, gnostiki, agnostiki in drugače nazorsko orientirani Slovenci, združeni v Koaliciji za ločitev države in cerkve, že nekaj let pozivajo oblast k spoštovanju 7. člena Ustave RS, ki zapoveduje ločenost države in cerkve. Prvenstveno je mišljena RKC, ki ima od kršenja ustave največ koristi. Zahtevajo, da se cerkev ukvarja z vero, v državne posle in politiko pa naj se ne vmešava. Zadnji primer je očiten vpliv na izid decembrskega referenduma ob sodelovanju z SDS, NSi in koalicijo Za otroke gre!. “Financira se lahko samostojno, saj ima največje zasebno premoženje v Sloveniji in svetu,” so mnenja v Koaliciji. Ocenjujejo namreč, da ima v lasti več tisoč milijard evrov premoženja, pri nas pa več kot milijardo evrov, vključujoč povezane organizacije in solastništvo v številnih podjetjih. Posedovala naj bi okoli 40.000 hektarjev zemljišč in okoli 5.000 objektov. Iz državnega proračuna je leta 2008 dobila najmanj 20 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Zato je vsako dodatno financiranje iz državnega ali občinskega proračuna nemoralno in protiustavno. Potrebno bi bilo obdavčiti plačila za maše, pogrebe in druge verske storitve ter tudi prostovoljne prispevke, vse nepremičnine, ostalo premoženje in nepridobitno dejavnost cerkvenih pravnih oseb. Nedopustno je, da je cerkev oproščena davkov, ki jih sicer plačujejo druge fizične in pravne osebe v Republiki Sloveniji. V Koaliciji se sprašujejo, ali je s tem morebiti kršen tudi 14. člen Ustave RS, ki govori o enakosti pred zakonom.

Neenakost pred zakonom je v naši državi na žalost že stalna praksa. Zakaj krivci niso aktivno iskani in kaznovani? Komu je bilo v korist, da je sistem pravne države dopuščal, da so mnoge stvari, tudi nedvomno kriminalne, ostale nekaznovane? Kako lahko primeri zastarajo? Sodstvo je polno absurdnih sodnih praks. Če roparja v lastni hiši zapremo do prihoda policije, nas lahko toži, ker smo mu odvzeli svobodo. Če se ob tem poškoduje, je upravičen še do odškodnine. Kaznjenci v zaporu ne delajo, saj naj bi bil odvzem svobode dovolj huda kazen. Hkrati imajo dostop do interneta, telefona, televizije, telovadnice, vsi prostori so pozimi ogrevani in poleti hlajeni, živijo pa seveda na državne stroške. Po odsluženi kazni dobijo še finančno pomoč, da si lahko uredijo življenje in se postavijo na noge. Zakaj v slovenskih zaporih za kaznjence ni obveznega dela, s katerim bi vsaj delno pokrili stroške njihovega bivanja v zaporu, s tem pa porabili manj davkoplačevalskega denarja? Kako je mogoče, da vpliven politik, ki je kasneje pravnomočno oproščen, v zaporu pristane na odprtem oddelku, ki je namenjen kaznjencem, ki lastno krivdo zavestno priznajo? “Brezpravje se širi z razglašanjem prizadevanj za pravno državo, kar je vrhunski cinizem,” je oster Stane Granda. Leta 2010 so strokovnjaki Sveta Evrope Slovenijo opozarjali, da se pri pregonu najtežjih oblik kriminala v sodni praksi zahteva ‘visoka stopnja’ dokazov, zato je osumljence praktično nemogoče obsoditi. Slovenskemu sodstvu so jasno očitali nepripravljenost sklepati iz dejstev in okoliščin. V dvajsetih letih ni bilo obsojeno niti eno pranje denarja. Nato se je število finančnih preiskav povečalo za 500 odstotkov. Kazalo je, da v Sloveniji ni nedotakljivih. A kmalu je prišlo do preobrata, saj so v letu 2015 začele najpomembnejše sodbe padati, začenši s Patrio, kjer je Ustavno sodišče razsodilo, da pravosodje ni ‘konkretiziralo’ hkrati dajanja kot tudi sprejemanja podkupnine. “Če bomo dosledno upoštevali odločitev ustavnega sodišča v zadevi Patria, po moji oceni korupcije več ne bomo preganjali,” je bila zaskrbljena nekdanja tožilka Branka Zobec Hrastar. Septembra 2015 je padla sodba proti Igorju Bavčarju. Obsojen je bil na sedem let zapora, ni pa prestal niti dneva kazni zaradi z zdravniškimi potrdili dokazane bolezni. Po razveljavitvi sodbe je spet zdrav. Šrot sicer v zaporu kazen še prestaja, a njegov odvetnik pričakuje, da bodo tudi njega oprostili. Zoran Janković je trenutno v številnih policijskih preiskavah. Nekateri pomembni primeri javnosti niso prišli na uho. V zadevi Ivan Janez Janša je KPK upoštevala navodila vrhovnega sodišča in izdala popravljene zaključne ugotovitve. Zadeva je pravnomočna, a stoji. V postopku imenovanja generalnega direktorja tožilstva Boštjana Škrleca je bil kršen Zakon o državnem tožilstvu, posledic pa ne bo nobenih. Na specializiranem tožilstvu in policiji so mnenja, da je uspelo vplivnim posameznikom s svojimi odvetniki v zadnjih letih preoblikovati sodno prakso. “Slovenijo bi moralo skrbeti, če bi se občutek nekaterih, da so nedotakljivi, udejanjil tudi v realnem življenju,” je dejal generalni direktor policije Marjan Fank. V lanskem letu je prišlo do ponovnega upada finančnih preiskav. Vse večje je tveganje, da se tožilci zaradi diskreditacij in političnih pritiskov ne bodo več hoteli lotevati najtežjih primerov. Hrastarjeva je ravno zaradi tega zapustila tožilsko funkcijo, Janša in Matoz pa sta bila oproščena krive ovadbe o vložitvi izmišljenega in ponarejenega dokumenta, ki naj bi ga Hrastarjeva predložila leta 2011. Kaj pa ustanovitev DUTB? Morala bi biti brez madeža. A tožilci sumijo, da je Andrej Šircelj pri ustanavljanju slabe banke pomagal pridobiti veliko premoženjsko korist. “Ko je šlo za izbrisane, so v SDS naredili vse, da se odločba ustavnega sodišča ni uresničila. Ko je šlo za njihovega predsednika, človekovih pravic ni zmanjkalo. Vse to je očitno vodilo v stanje, kakršno je danes: v dvotirno kaznovalno politiko. Na politiko kaznovanja navadnih občanov, ki v mnogih primerih niti več nimajo pravice do pritožbe ali do sojenja. In na politiko kaznovanja elite, ki edina uživa zgodovinsko pridobljene visoke standarde varovanja človekovih pravic. Na specializiranem tožilstvu in na policiji imajo seveda prav, da se spet krepi občutek neenake obravnave,” je zapisal novinar Borut Mekina. In kakšno sporočilo ob vsem tem dobimo državljani? Nezaupanje v sodni sistem raste, za moralo in etiko pa se nihče več ne zmeni.

Vse bolj je očiten tudi močan vpliv ekonomskih sprememb na identiteto, etiko in vrednote, tako na individualni kot kolektivni ravni. Je sodobni kapitalizem kriv za postopno preobrazbo človeka v bitje brez vesti? Sodobna gospodarska in socialna kriza je razkrila popoln moralni razkroj slovenske družbe. Solidarnost postaja vse težje dosegljivo razkošje, vedno pogosteje se oblikujejo začasna zavezništva, ki stremijo k ustvarjanju čim večjega dobička. Socialne vezi slabijo in propadajo, prav tako tudi čustvena predanost ter zaupanje v podjetja in organizacije. Obračunavanje z zdravniki, državnimi uslužbenci in upokojenci ima za temeljni cilj sejanje strahu in negotovo prihodnost. Ljudje so zaradi nevarnosti izgube službe pripravljeni pristati na vse. Tako niti ne opažajo, da se jim pravice, kot so zdravstvena oskrba in pokojnine, spreminjajo v milost. Stalni pritiski in nadzor, mobing, zatiranje avtonomnega mišljenja in rušenje samospoštovanja vodijo v infantilizacijo delavcev. Ta predstavlja podlago za manipuliranje, izsiljevanje in destruktivno vedenje med zaposlenimi, prav tako pa tudi delodajalci in delavci. Preusmerjena agresija in druge oblike psihičnega nasilja pogosto vodijo v strah, depresijo, tesnobo, nezadovoljstvo in zmanjšano učinkovitost na delovnem mestu ter psihosomatska obolenja.

Posamezniku družba obljublja uspeh, dosegljiv s predanostjo ter trdim delom, hkrati pa dopušča priviligiranje in neomejeno pritiskanje na že tako izčrpano nepriviligirano večino. Nas čaka nadvse zaskrbljujoč scenarij, s katerim se srečujejo Združene države Amerike? Tam (neo)liberalna meritokracija z iluzijo o povsem svobodni izbiri življenjske poti, neomejeni dosegljivosti uspeha in neomejeni samoupravi družbi prinaša pogostejši neuspeh in krepitev občutkov ponižanosti, osramočenosti in krivde. “Še nikoli tako svobodni, še nikoli tako nemočni,” je omenjeni družbeni paradoks povzel sociolog Zygmunt Bauman. Je primerno postaviti družino pred kariero, zavrniti napredovanje, se ne vpisati na višješolsko izobraževanje, prekiniti šolanje, se zadovoljiti z nižjo izobrazbo? Vsi naj bi bili uspešni, sicer postanemo nepomembni, lahko celo zaničevani.

V družbi bo več ravnotežja in sreče, če se bodo starši lahko bolj posvetili vzgoji svojih otrok. “Družina sicer velja za nesporno vrednoto, vendar je na lestvicah vrednot pogosto pri vrhu predvsem zaradi prisilne izbire. V Sloveniji predstavlja povezovanje v okvirih krvnega sorodstva varovalo pred nevarnostmi iz zunanjega sveta, na primer v primeru brezposelnosti, bolezni, oskrbe starejših, posojil. Hkrati pomeni tudi ječo, nasilno zavezo posameznikov, ki svojih težav ne morejo in ne znajo razreševati sami,” je prepričan dr. Urban Vehovar. Moralna kriza družbe je globalnega pomena. Vedno več otrok in odraslih se ne zna vživljati v sočloveka, manj empatije se opaža tudi pri pedagoških delavcih. Ljudje ne vidijo smisla v pomoči sočloveku in v lastnem odrekanju. A skoraj vsakega otroka je mogoče vzgojiti v odgovornega državljana, skrbnega starša in srečnega človeka, ki bo znal in želel osrečevati druge. Potrebni so čas, volja, strokovnost, lastna etična in moralna neoporečnost ter spoštovanje pravih vrednot.
“Rešitev gotovo ni ena, ampak je sklop dejavnosti. Najprej dejavni in odgovorni državljani, ki se zavedajo, da imajo v demokraciji svojo prihodnost v svojih rokah. Življenju je treba dati vrednost, vzpostaviti hierarhijo vrednot. Obračunati je treba z zločini, tako v politični zgodovini kot v gospodarski sedanjosti. Lastnina naj dobi v družbi normalen položaj, delo naj bo plačljiva vrednota. Zlorabe prava je treba razgaliti, frustrirane podpihovalce navideznih afer, ki ljudi odmikajo od realnosti, kaznovati. Onemogočiti je treba nestrpnost, ki se pri nas širi in utrjuje pod plaščem boja za strpnost. Brez skupnih prizadevanj, ne bo napredka. Na tem področju je predsednik države, ki bi moral biti pobudnik in začetnik tovrstnih procesov, povsem odpovedal. Prizadevati si moramo za obnovo državljanske kulture,” je prepričan Stane Granda. Nezakonito, neetično in nemoralno pridobljeno premoženje bi lahko vložili v razvoj znanosti, infrastrukture, gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture, športa itn. Spremeniti moramo ustavo in zakonodajo, reorganizirati zdravstveni sistem, najti vizijo za gospodarstvo, zahtevati prevzem odgovornosti, krivce aktivno iskati in jih ustrezno kaznovati, prisluhniti manjšinam, odpraviti diskriminacijo. Dobro bi bilo vzpostaviti mehanizme, ki bodo psihopatom preprečevali vstop v politiko ter na višje gospodarske in družbene položaje. Stroka bi lahko multidisciplinarno ukrepala že sedaj, a se ji to ne omogoča. Potrebna je tudi sprememba zakonodaje, ki ureja delovanje medijev, predvsem pa jih je potrebno opozoriti na njihove dolžnosti, ki nikakor ne vključujejo zavajanja javnosti, širjenja neresnic in nepreverjenih informacij, ki povzročajo več škode kot koristi. Izboljšanja ni mogoče pričakovati, če bodo javnost obveščali tako kot doslej. Prav bi bilo, da se informacije o napakah, kaznivih dejanjih in stranpoteh dopolnijo z imeni tistih, ki so jih zakrivili in dopustili.

S sloganom ‘Prvi v službi resnice’ je v medijski svet pred kratkim vstopila Nova24TV. "Po programu bo najbolj podobna nekdanji Info TV, novinarji pa zatrjujejo, da bodo poročali neodvisno od politike," piše Reporter. To žal ne drži, saj smo uporabniki socialnih omrežij že mesece priča ustvarjanju številnih propagandnih člankov, ki med vrsticami hujskajo bralce proti obstoječi vladni koaliciji ter spodbujajo najrazličnejše oblike diskriminacije, vključno z rasizmom, homofobijo in ksenofobijo. Sodeč po komentarjih zvestih bralcev so pri svojem delu več kot uspešni. Priča smo lahko tudi elementom sovražnega govora. Med ustanovitelji nove medijske hiše je tudi Janez Janša, v njenem upravnem odboru sta svoje mesto našla Aleš Hojs in Aleš Primc, za direktorja pa je bil imenovan nekdanji sekretar poslanske skupine SDS, Boris Tomašič. K ustvarjanju splošnega moralnega kaosa pa prispevajo tudi Zavod za družino in kulturo življenja, Civilna iniciativa za družino in pravice otrok ter Koalicija Za otroke gre!, ki preko socialnih omrežij aktivno širijo ideje in borbeno zagovarjajo stališča političnih strank SDS in NSi ter Rimskokatoliške cerkve. Vsak dan svarijo pred begunci, ‘LGBT lobijem’, splavom in ‘kristjanofobijo’.

Predsednik republike, Borut Pahor, poudarja, da je edino učinkovito sredstvo proti povečevanju nezaupanja in posledično nestrpnosti sprotno učinkovito reševanje aktualnih problemov, povezanih z migrantsko krizo. "Nekaterim političnim akterjem bi ustrezalo stanje nereda in kaosa, da bi morda, kot si predstavljajo, lahko prišli na oblast ali pa dosegli nekatere druge učinke. Vendar to ni način demokratičnega boja za oblast in na ta način ne moremo pristati. V demokraciji imamo za to volitve, javno demokratično razpravo v DZ, tolerantno razpravo v javnosti s pomočjo medijev. Ne pa hujskaške akcije, žaljive napise, sovražne besede, metanje odrezanih živalskih delov telesa, naperjenih proti verski skupnosti. Na to ne bomo pristali. To ne sme biti Slovenija," pravi predsednik vlade, Miro Cerar. "Slovenci znamo pomagati, to smo dokazali že neštetokrat. Begunski val ne pomeni samo ljudi, ki so iskalci zaposlitve. Gre tudi za ljudi v stiski, ženske, otroke, ogrožene skupine. Zato je pomembno, da to našo človečno držo ohranimo tudi vnaprej."

“Drugačna prihodnost ni samo mogoča, temveč je nujna! To je prihodnost, v kateri človeška življenja ne bodo sredstva za povečevanje gospodarske dejavnosti, pač pa bo gospodarska dejavnost sredstvo za povečevanje kakovosti življenja vseh prebivalk in prebivalcev našega planeta. Prihodnost, v kateri ljudje ne bodo vrednoteni po tem, za koliko zmorejo povečati bogastvo najbogatejših, ampak po svojem prispevku k zadovoljevanju družbenih potreb. Prihodnost, v kateri bo človeška dejavnost upoštevala omejitve naravnega okolja in zanamcem zapustila planet, na katerem bo kakovostno življenje še mogoče. Razvoj znanosti in izobraževanja že danes ponuja tehnološke možnosti za izničenje revščine, krajšanje delovnega časa in sonaravni razvoj. Toda te tehnološke možnosti bodo ostale zgolj možnosti, dokler se bodo družbene moči izčrpavale v medsebojnem konkurenčnem boju in ostajale podrejene slepemu diktatu povečevanja profita ter dokler bo odločanje o prihodnosti ostajalo v rokah ozkega kroga ekonomskih in političnih elit. Čas je, da zgradimo sistem, ki bo temeljil na sodelovanju, solidarnosti, spoštovanju dostojanstva vsake posameznice in posameznika, sistem, ki bo vsem omogočil, da razvijejo svoje potenciale in odločajo o svoji prihodnosti. Tega ni mogoče doseči z administrativnim planiranjem v gospodarstvu in enostrankarskim parlamentarizmom, ampak le z vsesplošno demokratizacijo celotne družbe,” so mnenja v Iniciativi za demokratični socializem.
Ukrepajmo, bodimo odločni, zahtevajmo pravičnost in enakopravnost. Ob tem pa je ključno, da smo odprti do vseh in se ne zapremo. Svet okoli nas je boljši, kot smo pripravljeni priznati. Slovenci, stopimo skupaj in naredimo korak naprej! Korak proti svetli in humani prihodnosti!
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Naša prihodnost
7.6.2016 13:57:15   
nejcko
Pa smo mislili, da naša ronja piše najdaljše poste na tem forumu user posted image

Ja, bolj ali manj je vse res, o čemer tukaj teče beseda, ampak enostavno so pa stvari nametane na kup, kup enih problemov, ki imajo nekje neke vzroke (in namene). Velikokrat ugotoviš, da so kar lepo povezani.
Zlasti tisti - vsi smo otroci sveta, nihče nikomur in ničemur več ne pripada, le zakaj torej ne maramo biti mavrična družina in ne maramo migrantov in beguncev.
Lepo je sicer slišati, da gre za neke humanistične težnje, vendar ta humanizem ob sebi nosi predznak, pridevnik: LIBERALNI humanizem.
In smo tam, kjer smo. Pri liberalizmu. Pri pojmu svobode. Ki ga danes zlorablja že vsak. Ni pa nič drugega kot slepilo.

Svoboda je sama po sebi čudovita. Vendar je omejena. Vedno in povsod. S svobodo drugega. To pa radi pozabljamo. Svobodni trg je omejen. Svobodni kapital(izem) je omejen. Svobodni humanizem je omejen. Človekove pravice kot najvišji dosežek človeštva so omejene s človekovimi pravicami drugega.

In tukaj se začne in konča ves problem. Da živimo v omejenem svetu. Tako in drugače.

(odgovor članu mkramar)
Neposredna povezava do sporočila: 2
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





To je najboljša starostna razlika med otroki
Strokovnjaki so ugotavljali, kako manjša, srednja in večja starostna razlika med otroki vpliva na mamo, otroke oziroma v...
Kdaj naj bo bodoči očka raje tiho?
Vsak porod je drugačen in vsaka bodoča mamica se z njim sooča drugače in tako pričakuje različne stvari od svojega partn...
Šokantno: Več kot 500 zapuščenih novorojen...
Kot poročajo tuji mediji je v Ukrajini več kot 500 novorojenčkov, rojenih prek nadomestnega materinstva, ostalo brez sta...
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
Dodatek za družine z enim ali dvema otrokoma
Vlada je v drugem protikorona paketu finančnih ukrepov dodatno razširila krog prejemnikov različnih pomoči in med njimi ...




ime
Lelly28 RR

kaj vam je oz. vam je bilo najbolj pomembno pri izbiri otrokovega imena?