Anonimen
|
Z mojim dragim imava življenje organizirano tako, da je z Janom vedno eden od naju. Se pa zgodi (sicer redko, pa kljub temu), da mora biti kdaj pa kdaj v varstvu drugje, ker še ni dovolj samostojen, da bi bil sam doma (star je 8 let). Takrat je pri tašči in zastu in nikoli pri nikomer drugem. Na prvem mestu (po pomembnosti) mi je to, da je Jan na varnem, kar pomeni zame to, da vem, da se mu ne bo fizično nič zgodilo. Ker gre večinoma za kratka obdobja "čuvanja", ga k tašči in tastu pripeljem sitega in čistega in ne pričakujem, da mu bosta posebej kuhala, ga kopala ali kaj podobnega. Vem pa tudi, da ga ne bosta pustila lačnega ali žejnega, če bo slučajno postal lačen ali žejen, in da mu bosta pomagala pri umivanju (kolikor to pomoč sploh še potrebuje pri tej starosti), če se bo umazal. Ker je že dovolj star, tudi sam razume, da bo za kratek čas pri drugih ljudeh samo zato, ker še ne more biti sam, in ne zato, da se bo tam svet vrtel okrog njega, ker mu dopovedujem, da imajo tudi drugi ljudje še druge obveznosti, ne samo njega (on jim v bistvu sploh ni obveznost). Zato mu tudi vedno dovolim, da si s sabo vzame kakšno igračo, strip ali kaj podobnega. Na splošno pa je tako, da raje odpovem vse drugo, kakor pa da bi Jana dajala kam v varstvo.
|
Natisni
