arielca
|
Pa še moja porodna zgodba...
V ponedeljek zvečer me je ful matralo in sem s svojimi problemčki težila tudi po tem forumu. Punce hvala za nasvete in pomoč  !Odluščil se mi je tudi čepek, ampak potem je bila noč popolnoma mirna, brez bolečin, krčev, špikanja. Sem pa v ponedeljek na glas rekla, da sem že tako tečna, da bi šla najraje rodit. Pa so se mi vsi smejali...
6.12. sem imela v porodnišnici CTG in tako sem šla tja 'samo' na pregled. Zjutraj sem lubiju rekla, naj v avto odnese še potovalko, ker je bila že nekaj dni spakirana in je delala gužvo v stanovanju. In potem sva šla.
Na CTG-ju je babica ugotovila, da imam kar nekaj popadkov , ki sicer niso zelo pogosti, a so precej intenzivni. Jaz jih nisem čutila, ker je moja razgrajačka veselo brcala in sem se ukvarjala z njenimi gibi.
Potem sem šla na pregled h G (čakala sem 3 debele ure, ki so se vlekle kot  ), ki je naredil UZ, pogledal, če sem odprta in me vprašal, kdaj bi rodila... Očitno se to da izbirat  . No, in me je poslal po dojenčka. Moj lubi je bil presenečen, šokiran, vesel, zmeden,... jaz pa sploh ne znam opisat svojih občutkov. Začela sem se tresti od strahu, pričakovanja,... V glavnem, NORO!!!
Ob 12.00 sem bila že v porodni z umetnimi popadki. Na začetku sploh niso prijeli, tako da se je prava akcija začela šele ob 14.00. Na začetku sem se ful počasi odpirala, tako da so vsi pričakovali dolg porod. Okoli 14.30 so mi predrli mehur in takrat sem bila odprta 4 cm. Ob 15.30 je babica preverila stanje in je rekla, da brzinsko napredujemo in ob 16.40 se je rodila Brina.
Na porod mam same lepe spomine, predvsem po zaslugi mojega lubija, ki je digal in potiskal z mano in pa tudi po zaslugi babice, ki me je pridno vodila skozi porod. Prerezali me niso, dobila sem par šivčkov, ker mi je počila žilica, sicer pa je bilo vse OK. Edino dnevi na oddelku so se mi noro vlekli in vsakič ko je šel lubi domov, sem imela solzne učke  .
Zdaj smo doma, imamo se radi in se crkljamo. Vsem, ki še čakate svoje  , želim lep in hiter porod, tako ali tako pa je to nepozabno doživetje. Bolečina izgine, ostane le občutek tihe SREČE  in notranjega ZADOVOLJSTVA, ki ga zagotovo čuti vsaka mamica !
Hvala za vse čestitke in vse nasvete, s katerimi sem vas morila v času nosečnosti. In zdaj se selim na sosednji forum, tako da se me še ne boste tako hitro znebile  .
|
Natisni
