Bonnie_RR
|
Moje mnenje o rezultatih ankete... Kaj pa vem... Se mi zdi kar realna cifra, glede na to kaj sem poslušala v porodnišnici, kaj vidim naokoli in kaj preberem tukaj.
Jaz sem med tistimi, ki ne dojijo. Moj, dobra 2 meseca in pol star, sin pije samo adaptirano mleko. Pa ne po moji ali celo svoji krivdi, ampak zaradi mojega zdravstvenega stanja.
Po porodu smo bili vsi prepričanja, da bom dojila brez problemov, saj sem imela toliko mleka, da so se še sestre čudile. Tudi takoj je znal dobro zagrabiti dojko, tako, da sva se že takoj od rojstva zelo lepo dojila. Je vse zgledalo super, dokler jaz 5. dan po porodu (CR) nisem dobila 40°C vročine z mrzlico. In sem imela tako zelo visoko temperaturo (najvišja je bila 40.5°C!) kar 1 teden, kljub 3 antibiotikom. Dobila sem zelo hudo obliko mastitisa, dojko sem imela tako zelo repeče rdečo in trdo, da so zdravniki, kar debelo gledali, ko sem jim jo morala pokazati. So mi vsi zdravniki zatrjevali, da antibiotiki ne škodujejo mleku in da naj, kar se da pogosto dojim, vendar so mi le-ti tako zelo skvarili mleko, da ga Nik ni hotel več piti in je ful shujšal. Mleko je postalo ful grde rumene barve in ga je bilo sčasoma vse manj.
No, da skrajšam, vročina mi je padla šele po tem, ko sem s težkim srcem sprejela odločitev, da preneham dojiti in si začela dajati mrzle obkladke in jemati tablete.
Res se je bilo ful hudo po celem tednu kalvarije, groznih bolečinah in vztrajanju pri dojenju, odločiti, da prekinem dojenje. Počutila sem se ful na podnu, totalno nesposobna mama. Vsakič, ko sem se spomnila na dojenje, so se mi vlile solze - kar same od sebe. Res mi je bilo ful težko in sem potrebovala nekaj časa, da sem sprejela dejstvo, da ne dojim in predvsem, da sem se prepričala, da sem storila vse, kar je bilo v moji moči, da bi lahko dojila. In sem se s tem počasi sprijaznila...
V dejstvu, da ne dojim, sem se poskušala osredotočiti predvsem na dobre strani in manj misliti na slabe. Danes si mogoče celo že težko predstavljam, kako bi bilo, če bi dojila, vendar bi si, če bi lahko izbirala, seveda vsekakor želela dojiti.
Res je, da ni vse v dojenju in da je tista, ki svojega otroka ne doji enako dobra, kot tista, ki ga doji.
Res je tudi, da je danes dojenje ful forsirano, vendar bi bila, po mojem mnenju, cifra tistih, ki dojijo svoje otroke, dosti nižja kot pa je oz. naj bi bila, če temu ne bi bilo tako.
Zamerim, pa tistim, ki, kljub temu, da vidijo trud mamic, da bi dojile pa jim vseeno na gre, v njih vzbujajo občutek krivde in jih imajo za nesposobne mamice.
Lp
|
Natisni
pri 5 mesecih v porodnišnici, so se zdravniki in sestre čudili, da pri tej starosti še ne je nič drugega in me je pediatrinja kar skoraj nadrla, da pa zdaj pa je že čas za dodajanje. Pa ljudje v okolici tudi čudno gledajo, ko svojega 
