Solzice
|
Pozdravljeni,
Šok, ki nastane ob smrti našega otroka je zelo močan. In privede nas do tega, da želimo zanikati njegov obstoj, da ga ne želimo videti, ne želimo ničesar vedeti o njemu... to je normalna reakcija. Tudi to je normalno in vemo, da smo se v tistem trenutku odločili prav. Naredili smo tako kot smo čutili, da je najbolje. In tako je bilo v tistem trenutku tudi prav.
In vprašanje: ali smo sploh kdaj pripravljeni na smrt otroka??
Nekako bi lahko rekli, da je šok v tistem trenutku kar dobrodošel, saj nas obvaruje in nam daje možnost, da se počasi soočamo z resnico.
Po drugi strani pa, nas večina ve, kako močan je potem občutek, da smo odpovedali kot starši, kot nosilke materinstva... Veliko staršev se potem obremenjuje z dejstvi, da niso pogledali otroka, da se ga niso dotaknili itd. In iščejo spomine. Želimo imeti nekaj kar nas spominja na otroka in dokazuje njegov obstoj.
V društvu Solzice želimo pomagati pri ohranjanju spominov na naše otroke. V ta namen sestavljamo "paketek", ki bi bil na razpolago vsaki žalujoči družini ob rojstvu, spontanem splavu... ( tudi kasneje, če ne bi želeli takoj ob smrti )
V njem bi bila brošura o žalovanju, pravicah, o knjigi, o pomoči...
Sedaj pa vas prosimo, da nam poveste kaj bi vi radi imeli kot spomin na vašega otroka ( morda fotografijo, pramen lask, odtisek ...).
V tujini je to že praksa - dobili smo nekaj primerov, ki so nam v pomoč - vendar vsaka kultura ima svoje navade in zmožnosti ( tudi finančne ) ...
Hvala za pomoč,
v imenu Solzic, PetraU.
P.S. vaše odgovore lahko pošljete tudi na mail Solzic
_____________________________
Čas je dober do nas.
Vedno nam vrne to, kar smo izgubili - preko modrosti in spominov.
( D.Steel )
|
Natisni
