Zdi se, kot da smo se z družbo se včeraj pogovarjali o tem, kje bomo preživeli poletne počitnice, kam gremo na izlet, kje bo naslednja žurka, itd. Potem pa, kot strela iz jasnega, eden izmed kolegov oznani, da s partnerko pričakujeta otroka. Šok za vse, res nismo pričakovali.
Pa ni bil edini. Zaradi okoliščin, so se pogovori začeli vedno bolj in bolj vrteti okrog otrok, počutja mamice, tudi raznih strahov.
Kmalu po tem sva s fantom še od treh parov izvedela, da ne samo da otroka že nekaj časa načrtujejo in z nikomer tega niso delili, temveč da so imeli za seboj tudi kar nekaj neuspešnih let in poskusov. Še dobro, da je zdaj že skoraj vsem uspelo, ravno pred kratkim so z nama delili vesele novice.

Seveda sva bila za vse neizmerno vesela, ampak midva sva si otroka vseeno predstavljala nekje v prihodnosti oz. predvsem jaz, ker sem pač bolj "ziheraš" in mora bit najprej vse urejeno (seveda v resnici nikoli ni!).
Potem me pa se fant preseneti z idejo, da na kaj pa pravzaprav čakava midva, da on si otroka že nekaj časa želi in da se boji, da bi tudi midva imela težave, kot skoraj vsi okoli naju in to v mladih letih, vsi smo namreč pod 30.

Nekaj časa je se minilo, potem pa, sploh ne znam razložiti, je tudi meni nekaj "kliknilo" in sem mu rekla: "Veš kaj, zakaj pa ne? Oba si ga želiva, stoodstotno pa tako ali tako ne bova pripravljena nikoli."
Šla sem do ginekologinje, da preverim kakšne so najine možnosti, pa mi je odgovorila, da naj samo uživava in se imava rada, če pa čez kakšno leto še nič ne bo, naj prideva in bomo urejali dalje. Predvsem pa, mirno in brez posebnega načrtovanja.

Rekla sva si, super, čez kakšno leto ali dve se bo najina ljubezen razširila in bova dodala še tretji srček med najina dva. Potem pa čez tri tedne presenečenje.. menstruacije od nikjer! Seveda sem takoj naredila test in.. Poglej, poglej, kar mehke noge sem dobila, ko sem zagledala dve črtici! Seveda sem novico morala takoj deliti s fantom.
Čez par dni sva vajo ponovila še z dvema testoma, ki sta prav tako pokazala dve črtici, tokrat se močnejši, eden od testov je pokazal, da sem že v 2-3 tednu nosečnosti!
Oba sva bila sicer malo prestrašena, malce presenečena, predvsem pa neizmerno vesela! Okrog sva z nasmeški do ušes hodila se par dni, ker pa sva vedela, da je vse se zelo na začetku, sva se malce "umirila" in odločila, da bova novico, čeprav s neizmerno težkim srcem, zadržala zase, dokler nama na pregledu ne povejo, da je vse v redu.

Na pregled zaenkrat se čakava in čeprav mi je iz dneva v dan bolj slabo, je absolutno vse vredno, saj že komaj čakava, da slišiva bitje malega srčka. Vesela sva, da si je malo bitje izbralo prav naju in da naju je našlo s tako svetlobno hitrostjo - v prvem poskusu! Želiva si samo, da bo vse v redu in da bo letošnji Božiček pod smrekico pustil najlepše darilo!