Na neki njivi so bili: Bobek, Slamica in Kamenček. Slamica je bila vedno vesela. Kar plesala je, če je le sapica popihnila. Ni mogla mirovati.

Naveliča se zato njive in pravi nekega dne Bobku, ki je gledal iz samotnega stroka: »Veš kaj, sosed moj dragi, tako dolgčas je tukaj. Pojdiva popotovat, da se razvedriva!«

»Seveda,« odvrne ves vesel Bobek in poskoči iz svoje ječe, »kar precej jo mahniva!«

»Se mene vzemita s seboj,« se oglasi Kamenček, ki je ležal leno na suhi zemlji.

»Če ne boš prepočasen in prelen,« pravi Slamica, »pa pojdi!«

Veselo so hodili po gladki stezici. Proti večeru dospejo do potočka. A ni bilo brvi prek njega. Kako tedaj priti čez? Slamica, ki je bila modra, si jo kmalu izmisli.

»Že vem, takole bomo naredili, pa bo prav. Jaz ležem na vodo. Potem gresta vidva drug za drugim po meni — kakor po brvi — prek potočka. Samo pazita, da se kateremu ne zvrti v glavi! Ko bosta na drugi strani, pa mene izvlecita na suho.«

Rečeno, storjeno.

Slamica leže na vodo. Bobek pogumno stopi prvi na nemirno brv. Malo se je tresel. Toda prišel je srečno na suho.

Za njim poskusi Kamenček. Ta se je pa zelo bal. Toda Bobek ga je tolažil in mu dajal poguma. Ko pa vidi, kako zelo se Kamenček trese in omahuje zdaj na levo, zdaj na desno, se mu prične na vso moč smejati. Kamenček ne more več vzdržati ravnotežja — omahne, pade v vodo in utone. A Bobek, ne da bi se mu tovariš smilil, se na vse pretege smeje in celo pozabi izvleči Slamico, ki jo odnese val. Kar naenkrat zaboli Bobka čez pas. Umolkne, se potiplje in vidi, da je od smeha počil.

»O joj, o joj, kaj bo zdaj, počil sem,« milo toži Bobek in se zvija na bregu, ker ga je bolelo. Na srečo pride čevljar Smola mimo in zašije Bobku popek s črno krpo.

Zato Bobek še dandanes nosi črno zaplato.