Bilo je proti jutru in petelin je še spal pod neko streho, kar mu pade na glavo slamnato steblo, ki ga je izdrl veter. Petelin se zbudi hudo prestrašen, srepo zakikirika in zbeži po klancu. Sreča raco, ki ga vpraša: »Kam pa kam tako hitro, boter petelin?«

»Po svetu, po svetu!« odgovori petelin. »Bog pomagaj! Potres! Poslopja se rušijo, tramovi padajo!«

Raca mu brž odvrne: »Pa grem tudi jaz z vami.«

»No, le pojdite, pojdite!« jo povabi petelin.

Nekaj časa potujeta in srečata mačko. Mačka vpraša petelina: »Kam pa kam tako hitro, boter petelin?«

»Po svetu, po svetu. Poslopja se rušijo, tramovi padajo,« pravi petelin.

Mačka prestrašena vzklikne: »Ali naj grem tudi jaz z vama?«

»No le, pojdite, pojdite!« odvrne petelin.

In so šli in šli, dokler niso prišli k pastirski koči, pred katero je lenaril pes. Ko pes zagleda čudno družbo, skoči na noge, si otrese prah, lepo zavihne rep in vpraša: »Kam pa kam tako hitro, boter petelin?«

Petelin je odgovoril kakor drugim in tudi pes se jim je pridružil. Tako so šli naprej; srečali in mimogrede pobrali osla, potem vola in še nekaj druge drobne živine.

Potem so šli in šli. Že so bili zelo lačni, ker so bežali ves dan, in noč se je bližala. Šli so skozi velik gozd vedno naprej, dokler ni postala črna tema. Tedaj niso mogli več dalje, ustavili so se lačni, trudni in obupani. Petelin sfrfoli na visoko drevo in zagleda daleč majhno lučko. Ko je povedal tovarišem o luči, so se vsi razveselili in se vsi skupaj odpravili proti tistemu kraju. Tako so prišli k neki samotni hiši.

Petelin, ki je bil poglavar vse družbe, je rekel oslu: »Postavi se k zidu pod okno in pes naj ti stopi na hrbet, da pogleda, kaj in kako je v hiši.«

Osel se je prislonil k zidu, pes mu je skočil na hrbet, in ko je pogledal skozi okno, je videl, da so bili ravnokar zvrnili polento ter se pripravljali k večerji. Polna hiša jih je bila in bili so razbojniki. Ko petelin to sliši, veselo poskoči in reče: »Dobro, dobro! Čakajte, vse

bo naše! Živeli mi! Živela naša koža! Ne poginemo še od lakote! Poslušajte me zdaj: jaz zletim na tole streho, da vidim, kaj se bo godilo v tej hiši, vi pa se poskrijte tu in tam okoli hiše. Kadar bo pravi čas, zakikirikam na vse grlo, in ko me boste slišali, naj se vsak oglasi na najbolj gromek in strašen način.«

Tako so storili. Petelin je zletel na streho, preostala živad pa vsaka za svoj vogal hiše.

Medtem so se razvrstili razbojniki okoli velike mize in začeli večerjati. Tedaj petelin tako zakikirika, da bi se mu skoraj grlo razpočilo. Ko ga zaslišijo druge živali, se vsaka napne, da da svoj glas: osel zariga, vol zamuka, raca zagogota, mačka srdito zamijavka, pes zalaja in vsaka druga stvar se oglasi po svoje. Nastane tako grozovit hrup okoli hiše, da se razbojniki hudo prestrašijo, pustijo večerjo, zbežijo iz hiše in se poskrijejo daleč po gozdu.

Tačas pa so živali stopile v hišo, se najedle vsega dobrega in se lepo okrepčale. Potem so šle k počitku. Petelinj e zlezel v dimnik, mačka je počepnila na ognjišče, pes se je raztegnil pod mizo, raca se je spravila v čebrič, napolnjen z vodo, osel se je zavalil na tla pri vratih, vol se je polegel nedaleč ob steni in vse preostale živali so si izbrale svoj kotiček.

Ko so že vse pospale in se jim je že lepo sanjalo, se je pritihotapil eden razbojnikov k hiši in pokukal skozi okno, da bi videl, kaj in kako je notri, in če je še mogoče povečerjati. Ker je vse temno in tiho, rahlo odpre vrata in stopi naravnost k ognjišču, da zaneti ogenj. Ko se približa, zagleda kakor dva tleča oglja in začne hitro pihati vanje. Pa so bile le mačje oči. Mačka jezno skoči na noge in ga opraska. Hudo ga zaboli in nehote vzdigne oči proti dimniku. Prav ta trenutek pa spusti petelin navzdol kokošjak, ki mu oblati oči. Zato pohiti k čebriču, da se umije. Kar se zbudi raca, silno vztrepeče v vodi s perutmi in ga vsega oškropi. Vzame brisačo, da se obriše, pa ga ose, ki so se bile skrile k počitku med gube brisače, jezno napadejo in opikajo. Odskoči od brisače k mizi in stopi psu na rep. Pes — ne bodi len — ga hitro popade za nogo in ga okolje. Prestrašen se vrže k vratom, pa se zaleti v osla, ki ga tako krepko brcne, da pade volu na glavo. Razsrjen vol ga kar z rogmi vrže skozi vrata. Tako obleži ne¬srečni razbojnik ves pobit pred hišo. Spravi se na noge in odide proti tovarišem, ki so se že tudi vračali.

Videč ga tako prestrašenega in zdelanega se mu začnejo smejati in rogati. On pa jim reče: »O, ne smejte se, prijatelji! Po meni je! Grozno sem kaznovan in tudi vam se bo tako godilo, če se vrnete v hišo .Vse hudo je nad nami, ker smo toliko zla storili. Ko sem stopil v hišo, sem hotel najprej zanetiti ogenj in začel sem pihati v žerjavico, pa mi neka spaka obličje razpraska; vzdignem kvišku oči, pa mi jih neki zlomek zalije z malto; hitim se umivat, pa me škrat, ki je čepel v čebriču, vsega oškropi; grem k brisači, da se obrišem, pa je bila vsa pretkana z iglami; skočim k mizi, pa me popade satan s kleščami za nogo; vržem se k vratom, pa me neka hudoba tako hudo brcne, da priletim samemu vragu na roge, ta me pa kar skozi vrata zabriše. In zdaj sami vidite, kakšen sem. Po nas je, vam pravim, po nas! Bežimo, da se nam še kaj hujšega ne zgodi!«

Na te besede so se razbojniki vsi prestrašeni obrnili, zbežali in se razpršili na vse kraje, da o njih ni bilo nikoli več slišati v naši deželi. Vse to pa zaradi botra petelina, bog mu daj zdravje!

Živali pa so se odpravile dalje po svetu.