Na dišeči cvetki sta se sešla čmrlj in čebela.

»Oj, čebela,« pravi čmrlj, »kako si ti suha! Poglej mene, kako sem debel in rejen! Kaj pa delaš z medom, ki ga nabiraš po cvetju, ga ne poješ sama?«

»O ne,« odgovori čebelica, »jaz ga da jem tudi drugim.«

»To si bedasta,« reče nato čmrlj, »jaz ga pa sam pojem. Čemu bi ga dajal drugim? Zato sem pa tudi obilen in rejen, hm, ti si pa kot trska!«

»Naj bom kot trska, zato me pa tudi ljudje ljubijo bolj kakor pa vse druge moje vrste, tebe pa se bojijo in te ne marajo,« odgovori čebelica in odleti proti panju.

Že od jutra je obletavala pridna čebelica cvetlice in nabirala sladko strd.

Popoldne pa so prekrili nebo temni oblaki in iz daljave se je slišalo grmenje. Čebelica sede na zadnjo cvetico, ko pribrenči do nje nerodni, leni čmrlj. Ogovori jo: »Oj, uboga čebela, kako se trudiš po nepotrebnem. Od ranega jutra, ko sem jaz še sanjal o polnih lončkih medu, se trudiš in potiš za hrano, nazadnje ti jo pa še ljudje vzamejo. Poglej mene! Zdaj, ko se bliža slabo vreme, sem šele vstal, da si ročno naberem nekaj hrane. Če bi me ne bil zbudil grom, bi šel šele proti večeru malce na sprehod po cvetlicah.«

Vtem se zabliska in zagrmi. ÄŚebelica urno zleti domov, da je ne bi ujela nevihta. ÄŚmrlj pa hiti nabirat hrano, da bi nadomestil, kar je bil zamudil s svojo lenobo.

Toda prehiti ga dež. Močan veter potegne in dež se ulije tako hudo, da pobije čmrlja na tla. Dolgo časa se pobira siromak, da bi zletel domov, a vse zaman. Nazadnje se je skril v mah, a moča je kmalu prišla do njega. Ker ni nehalo deževati in čmrlj ni mogel priti do hrane, je v mahu žalostno poginil.