Na pašniku sta se pasla goska in konj. Goska je mislila, dajo konj prezira, ker je ni pogledal, zato je ošabno dvignila glavo, stegnila vrat in konju posmehljivo rekla: »Hm, da veš, jaz sem bolj plemenita in bolj dovršena žival kot ti, ki zmoreš hoditi samo po zemlji. Jaz lahko hodim po zemlji kot ti, imam peruti, da se dvignem v zrak, in če se mi ljubi, se grem razveseljevat na vodo: plavam po ribnikih in jezerih in se hladim v vodi. Kakor torej vidiš, imam lastnosti kot ptice, ribe in zemeljske živali.«

Nevoljno pogleda konj gosko in ji odgovori: »Res je, da si pripravna za zemljo, zrak in vodo, a se povsod kaj slabo giblješ. Letati znaš, res, a tako neokretno in težko, da se s škrjančkom in lastovico niti primerjati ne moreš. — Tudi v vodo greš, a plavaš samo po vrhu, pod vodo pa ne moreš živeti kot hitra ščuka in rak, pa tudi hrane ne dobivaš v vodi. — Kadar pa hodiš po zemlji, ali bolje rečeno, kadar se ziblješ na svojih širokih podplatih in z dolgim stegnjenim vratom, medtem pa vpiješ na vsakega mimoidočega, si slehernemu, ki te vidi, samo v posmeh. —Jaz pa hodim samo po zemlji in glej, kako lepa je moja hoja, kako primerni moji udje in kako zalito moje telo, kako silna je moja moč in kako nagel moj tek, da se vsakdo čudi, kdor me vidi. Rajši sem samo za eno stvar in v tej dovršen, kot za več stvari, a v nobeni popoln.«