Nekoč sta se pogajala jež in srna, kdo bo bolje tekel v dolino. Res se spustita v beg; jež se zvije in se kotali navzdol, srna pa se preveč zaleti, butne z glavo v drevo in se ubije.

Zdaj je imel jež obilo pečenke, a si je ni mogel sam razkosati. Gre tedaj iskat mesarja. Najprej ga sreča zajec in ga vpraša, kam gre.

»Mesarja grem iskat,« odvrne jež.

Zajec mu pokaže svoje zobe, a jež mu reče, da ni dober mesar.

Jež gre dalje, sreča lisico in ta ga vpraša, kam gre. Jež ji odgovori kakor zajcu. Lisica mu pokaže zobe, ali niti ona ni bila dober mesar. Slednjič sreča volka, ki ga nagovori: »Kam greš, pritlikavec?«

»Mesarja grem iskat.«

Volk mu pokaže zobe in jež mu reče, naj gre z njim. Volk gre z njim in hitro raztrga srno na štiri kose. Ko odtrga prvi kos, reče: »To bo za mojega strica.«

Ko odtrga drugi kos, reče: »To bo za mojega očeta.«

Pri tretjem pravi: »To bo za mojo mater,« a pri četrtem: »To bo pa zame.«

Jež ga vpraša: »A kaj bo za mene?«

Volk odgovori: »Tisto, kar je ostalo.«

Jež s tem ni zadovoljen in reče volku, naj gre z njim k sodniku. Volk privoli.

Prideta do nekega železa. (Jež je namreč vedel, da je to železo za volka nastavljena past.) Jež rahlo potrka po železu in pravi: »Gospod sodnik, vstanite!«

Volku pa se zdi to trkanje predolgočasno, zato udari z vso močjo po železu in se ujame.

Jež se zdaj na vse grlo zakrohota in se posmehuje volku, dokler ne pride mož s sekiro in volka ubije. Ko mož prvič udari volka po glavi, reče jež:

»To bodi za tvojega strica!«

Drugič: »To bodi za tvojega očeta!«

Tretjič: »To bodi za tvojo mater!«

Ko udari četrtič, se zvrne volk na tla, jež pa se nasmehne in reče: »To bodi tebi samemu, srna pa ostane cela meni!«