Vrabec je pri oknu poslušal kanarčka, ko je prepeval. To petje mu je močno ugajalo, zato gaje začel posnemati. Hudo si je prizadeval, da bi tako lepo pel kot kanarček. Pa kljub dobri volji nikakor ni šlo.

Tam blizu je čepel črni vran. Ko je videl vrabca in ga slišal, mu je rekel: »Ubogi vrabček, čemu se napenjaš? Kaj se siliš prepevati, ko pa ne znaš in ne moreš? Ali ne veš, da s tem še bolj razkrivaš svojo nesposobnost! Bolje bi bilo, ko bi bil molčal! Vedi, da nikomur ni moči prikriti tega, kar je! Zato pa:

Krokar kroka, slavec poje, ptica vsaka žvrgoli po svoje.«