Kmetic je obdeloval njivo blizu gozda. K njemu je prišel medved in ga vprašal: »Kaj delaš?«

»Sejal bom.«

»Škoda za tvojo setev, ker ti jo bodo pokončale gozdne živali.« »Žal, to bi se res utegnilo zgoditi.«

»Veš kaj? Daj mi spodnjo polovico tega, kar boš pridelal, pa ti jo bom varoval.«

»Dobro,« je rekel kmet, »velja!«

Kmetic je vsejal rž in medved jo je pridno varoval. — Ko pa je prišla jesen je kmetic požel rž, medvedu pa pustil strnišče. — Medved je godrnjal, toda kmet ga je spomnil na pogodbo, po kateri ima dobiti spodnjo polovico. Ko je medved videl, da je prekanjen, je godrnjaje odšel.

Drugo pomlad je medved spet dobil kmeta na njivi. »Kaj delaš?«

»Sejal bom.«

 »Škoda za tvojo setev, ker ti jo bodo pokončale gozdne živali.«

»Žal, to bi se res utegnilo zgoditi.«

»Hm! Daj mi gornjo polovico tega, kar boš pridelal, pa ti jo bom varoval.«

»Dobro,« je odgovoril kmet. »Gornja polovica bodi tvoja!«

Kmetic je vsadil krompir in medved je pridno odganjal živali z njive. Ko je prišla jesen, je kmetic izkopal krompir, medvedu pa je ostala gornja polovica — krompirjevka. Jezen je odšel medved v goščo.

Tretjo pomlad je spet prišel medved h kmetu na njivo. »Kaj delaš?«

»Sejal bom.«

»Škoda za setev, ker ti jo bodo pokončale gozdne živali.

 »Žal, to bi se res utegnilo zgoditi.«

»Varoval ti jo bom, če bo letošnji pridelek zgoraj in spodaj moj, na sredi pa tvoj.«

 »Dobro!« je rekel kmet. »Naj bo po tvoji volji!«

Kmetic je vsejal koruzo in medved mu jo je pridno varoval. Ko je prišla jesen, je kmet pobral storže, slamo pa pustil medvedu.

Zdaj je rekel medved ves razkačen: »Vidim, da odslej s človekom ne morem živeti v prijateljstvu. Odslej dalje bom živel z njim v sovraštvu.«

Od tedaj je medved huda zver.