Z ugrabljenim piščancem v krempljih je letel kragulj proti gozdu, da si tam v miru privošči mastno kosilce. A zapazijo ga vrane na bližnjem hribu, ki so pravkar pobrale vsejano ajdo na njivi in se v jati zakade za razbojnikom.

»Tat! Tat! Tat!« kriče za njim. »Se ne misliš nikoli poboljšati? Sram te bodi, da vedno kradeš in pleniš! Nas poglej: me smo poštene; ne krademo in ne plenimo, četudi bi morale poginiti od lakote. Lahko si nas vzameš za zgled!«

»Le tiho in mirno, slavna drhal!« jim odhrešči kragulj. »Predobro poznam vašo poštenost, nikar se tako ne hvalite! Kaj vas nisem videl, odkod ste se dvignile nadme? Ali mar ne z njive, ki jo je bil pred dobro uro zapustil kmet s prazno sejalnico? Kaj ste delale drugega, če ne kradle? Lep zgled — ha, ha!«

Osramočene utihnejo vrane in puste kragulju prosto pot.