Pogleda miš iz mišnice, opazi mišjo past in reče:

»Aha, to je tista znana past! Kako so ljudje pametni! Dajo kamen na desko ter spodaj privežejo kak ocvirček ali kos slanine, in to je njihova past. Da, če bi bile me miši neumne! Toda me vemo: kakor hitro se dotakneš ocvirka, klop! Sproži se past ter deska pade in po-tare miši vse nožice. Ne preverite nas! —A malo povohati, toliko, da ni greh; od vohanja se past ne sproži. Jaz pa rada voham slaninico ali ocvirček.«

To reče in smukne pod nastavljeno desko ter jame vohati okoli slanine. Past je bila zelo na lahko zapeta, in kakor se miš dotakne slanine, klop! Deska pade in lakomnico vso stare.

Ne polakomni se, da z glavo ne plačaš kakor ta miš!