Na drevesu je blebetalo mnogo srak. Pogovarjale so se in tožile druga drugi, da njihovega glasu niti ljudje niti kdo drug ne hvali.

»Kaj se ve, kako je to,« prične stara sraka, »da naše petje ni v časti, in vendar so naše melodije milejše in lepše kakor slavčevo in škrjančevo žgolenje.«

»Veste kaj?« reče nato najstarejša izmed vseh blebetavk. »Veste kaj? Ker nihče našega petja ne hvali, ga bomo hvalile same!«

Ta nasvet je srakam ugajal in pohvalile so modrost svoje starejše tovarišice.

»O, ve neumnice!« zakriči zdaj lisica rjavka, ki je stala pod dre¬vesom in poslušala njihov pogovor. »Kakšno korist boste imele od tega? Ali veste, da se lastna hvala po blatu valja!«