Lev in opica

Pravijo, da so imele zveri svoje dni semenj pod nekim košatim drevesom. Kraljevi lev sedi v senci v sredi tovarišije, opica pa po vejah skaklja, se spakuje in začne metati želod v leva. Levjo ostro pogleda, kakor bi jo hotel z očmi predreti, pa ne zine besede. Opico spreleti groza, toda hitro se potolaži, rekoč:

»Pač dobro, da ne moreš do mene,« in spet draži leva ter meče želod vanj. Opica vrže še enkrat in lev zarjove, da se zemlja potrese, opica pa od strahu pade z veje.

Trepetaje čepi levu pod tacami in čaka smrti, ker jo bo raztrgal. Vse zveri strme in gledajo.

»Ne boš me več dražila, ne,« zagrozi lev opici, »vendar pa nisi vredna, da bi te raztrgal,« pravi in jo izpusti.

Vse zveri se levu priklonijo in svojega usmiljenega kralja počaste.

Grdo je mogočne dražiti, lahko ubogega v pest dobe. Lepo pa je za mogočne, da se nad ubogimi ne maščujejo. Najmogočnejši so, kadar radi odpuste.