Lisica ugleda pred golobnjakom dve dobro rejeni golobici. Takoj se približa golobnjaku, da bi se najedla golobjega mesa. Ali golobici sta previsoko in lisica ne more do njiju. Izmisli si zvijačo in se začne dobrikati nežnima živalcama, rekoč:

»O, prelepi ptičici! Kako zalo perje imata! Po vsem svetu vaju čislajo in ljubijo. Pač je res, da ste golobice podoba nežnosti in ljubezni. Tako lepih živalic še nikoli nisem videla. O, golobičici moji! Pridita sem dol k meni, da vaju malo bliže pogledam. Čemu bi zmeraj tam gori v hišici čepeli? Glejta tule po tleh zrnja, najboljšega zrnja, pridita dol, prelepi moji živalci!« Tako besedici lisica.

»Predobro te poznava, priliznjenka,« ji odgovori golobica. »Nisva tako neumni, da bi zaradi tvoje hvale postavljali svoje življenje v nevarnost.«

To spregovori in zagolči, da se je slišalo po vsem dvorišču.

Zdajci priteče pes ter nažene zapeljivko izpred golobnjaka. Zadaj za hišo pa je že čakal gospodar premeteno sleparko ter ji pomeril kroglo v glavo, da ni nikoli več prišla na njegovo dvorišče.