Zvečer je šel jež na lov in na poti srečal jazbeca. Ta je počasi korakal naprej in bil tako zamišljen, da ježa še opazil ni. Šele ko ga je pozdravil, rekoč: »Dober večer, prijatelj! Kam si namenjen?« se je zdrznil, dvignil glavo in zagledal pred seboj malega ponočnjaka.

»Ravno premišljam,« pravi jazbec, »kaj bi, ali bi šel ali bi se vrnil.«

»Kam hočeš iti?«

»Tožit!«

»Koga hočeš tožiti in zakaj?«

»Lisico bom tožil, a ker sva se ravno srečala, te vendar hočem poprej vprašati za nasvet, kaj bi storil.«

»Tožbe navadno niso dobre za nobeno stranko, ne za tisto, ki toži, ne za ono, ki je tožena. Pa še celo pravdati se z lisico, ne vem, ne vem« pravi jež in maje z glavo. »Pa mi povej, za kaj vendar gre.«

»Za moj dom,« odgovori jazbec. »Res, da posebne vrednosti nima, saj veš, kako je pri meni doma, vendar kar tako vse zapustiti in iti, je tudi grenko in žalostno.«

»To je res; stanovanje ni majhna reč, če je še tako borno. Taka reč se ne pusti kar tako meni nič, tebi nič. Toda pravda je pravda, pa celo z lisico. Kako pa da ti hoče vzeti stanovanje?«

»Saj mi ga je že vzela. Sicer stanujem še doma, gospodari pa ona. Kaj bi govoril, vse mi je vzela. Tako dolgo sem se ji umikal, da se ji zdaj le ne morem nikamor več umakniti kot pod milo nebo. Tako daleč je prišlo, da bom moral oditi.«

»Ali je že dolgo, kar je pri tebi?«

»Precej dolgo je že, odkar se je pritepla. Kakor veš, po starših nisem dobil drugega kot kožo in ime. Ko pa sem postal samostojen, sem si napravil v prav prijaznem kraju, na sončni strani, še kar dovolj čedno bivališče. To sem pozneje popravil in malo povečal, da je postalo prijetno. Kar pride nekega dne lisica in me prosi, naj jo vzamem za nekaj časa pod streho, dokler si ne naredi svojega doma ali ne najde kaj pripravnega. Kdo bi bil tako trdosrčen, da bi odrekel, če vidi tovariša v zadregi? Stanovala sva torej skupaj, celo najlepši prostor sem ji odstopil, da ne bi govorila, da nisem bil dober. Nekaj časa je še kar bilo in ni sitnarila, vendar pa se ni brigala več, da bi odšla. Celo tako je začela ravnati, kot bi bila ona gospodar in jaz gost pri njej. Vendar sem molčal in potrpel, ker ne maram prepira. Hodil sem na lov in vsega je bilo dovolj. Lisica pa je hodila prežat na ptiče in nihče od naju ni stradal. V jeseni sva hodila skupaj nad koruzo. Koruze je bilo dovolj, toda pot je bila nevarna. Nekoč so me skoraj ujeli, komaj sem jo še odnesel, ko so prišli kmetje s psom. Lisica je vedela, da ni varno, a ko je pes zabevskal nad mano, je bila lisica že kdove kje. Ves raztrgan in krvav pridem domov in najdem lisico skrito v luknji. Smejala se mi je in še privoščila bi mi bila, ko bi me pokončali. Ta nehvaležnost in škodoželjnost pa me je tako ujezila, da sem ji kar povedal, naj se pobere in gre. Pa ni šla. Tudi postregla mi ni, ko sem bil revež ranjen in bolan. Nesramnica mi je celo očitala, da hodim na krajo, čeravno me je ona zapeljala v koruzo. Zdaj pa je treba temu narediti konec. V prepiru ne morem živeti, umakniti se ji ne morem več, in ne gre drugače, kot da jo tožim, da jo izženejo, ali pa moram sam oditi od tod.«

»Prijatelj, to so čudne reči,« pravi jež. »Če se podaš v pravdo, ti bo začela lisica očitati, da si kradel, in boš nazadnje prišel ob dobro in pošteno ime, pa še zaprejo te.«

»Saj je sama tudi kradla in ona meje zapeljala v polje.«

»Naj bo, kakor že bodi, svetujem ti, da se ne pravdaj. Pusti pravdo in si rajši zopet naredi drugo domovanje. Močan in zdrav si, pusti lisico, čimbolj se boš pečal z njo, tem večji revež boš.«

Ko sta se jazbec in jež pogovarjala, ju je poslušala lisica za grmom. Nihče je ni videl. Jež je z dobrim nasvetom pregovoril jazbeca, da ni šel tožit. Razšla sta se vsak na drugo stran na lov.

Po končanem delu gre jazbec domov. Lisica gaje že pričakovala pred luknjo, in ko pride, ga takole nagovori:

»Prijatelj, o tebi gre slab glas. Čez in čez te poznajo, da kradeš. Ravnokar je odšel kmet s psom, ki je čakal nate. Jutri gotovo zopet pride. Zvedel je, da mu kradeš korenje; vesel bodi, da te ni bilo doma. Rečem ti, da ti gre za glavo. Smiliš se mi, ne boš več tlačil trave, če te najdejo. Drugo te ne reši, kot da pobegneš iz tega kraja.«

»Kdo me je videl v korenju?« se jezi jazbec.

»Ne moreš utajiti: Kaj sta govorila z ježem? Celo grmovje ima ušesa, pa bi te kdo drug ne mogel slišati?«

Jazbec je spoznal nevarnost in je verjel lisici, da ga hodi kmet čakat zaradi pokradenega korenja. Zato je še tisto noč zapustil svoje domovanje in se naselil drugod. Ko je odhajal, je dejal lisici: »Ti si se vedno hlinila in se mi dobrikala toliko časa, da si me zapeljala v tatvino, kjer sem bil trpinčen do krvavega, zdaj pa si me še pregnala iz stanovanja in iz kraja. Spravila si me ob pošteno ime in to imam za plačilo, za dobrote, ki sem ti jih izkazoval. Vem, da me-ni nihče drug izdal kot ti.«

»Ne govori mi veliko, če ne, ti založim in zaprem vse vhode, da te bodo jutri imeli, ko pridejo pote!«

»Prav je imel jež,« si misli jazbec, pusti lisico samo in gre takoj drugam; le vest ga peče, da ni šel takoj, ko je ona prišla, kajti vedel je — kakor je sploh znano — da te vrste tovarišija nikdar ni prida.