Ob gozdu je stala majhna vas, v njej so živeli kmetje, ki so redili kokoši. Kokoši so nesle jajca in valile piščance. Tako bi vsak pametnjak mislil, da so kmetje imeli vsak dan več kokoši v kurnikih, pa je bilo narobe: vsak dan jih je bilo manj, ker je lisica odnašala kokoši v bližnji gozd in jih žrla v temni lisičini.

Nekega dne pa se je tatica namenila na prebrisanega petelina. Pograbila ga je za vrat in ga mimo vaških njiv nesla proti gozdu. Na njivah pa so tedaj kmetice plele korenje. Ko so zagledale lisico s petelinom v gobcu, so zagnale vik in krik: »Glejte tatico, ukradla je petelina!«

Lisico je žensko vreščanje pognalo, da je tekla še hitreje. Komaj je dospela na rob gozda, je petelin zagolčal:

»Nikar tako ne hiti, botrica, saj ti bo od naglice počilo srce. Ne poslušaj klepetavih žensk! Med vsakim zrnjem se najdejo pleve, zato se jim ne pusti žaliti! Če bi me ne odnesla ti, bi me zaklala gospodinja.«

Lisici je bila petelinova modrost všeč, zato je spustila svojo žrtev iz gobca, se obrnila k ženskam in jim odgovorila:

»Kaj pa vreščite? Saj same niste nič boljše. Če bi ga ne odnesla jaz, bi ga zaklala gospodinja. Kar se rodi, za smrt zori! Smrt pa je slepa, zato ne izbira!«

Medtem ko se je lisica prepirala z ženskami, pa je petelin vzprhutnil s perutmi in skočil na drevo.

»Kikiriki!« je zapel. »Lepa beseda nikomur ne preseda! Lepo si govorila, botrica, a od lepih besedi se nihče ne zredi! Ko si me po¬grabila za vrat, si se smejala, a kdor se tuji nesreči smeji, se kmalu ob svoji solzi! Zakaj nisi raje molčala? Če jezik veliko govori, rada glava boli!«

Tako se je lisica lačna in osramočena zapodila v svoj brlog, petelin pa se je živ in zdrav vrnil v kurnik.