Bila je zima. Debel sneg, ki je pokrival hrib in dol, je bil tako trd, da so tudi odrasli s koši na ramah brez vdiranja mogli stopati po njegovi trdi skorji. Živalim je po gozdovih v taki ostri zimi prav huda predla. Težko je bilo odkopati sneg ter v listju in kostanjevih jezicah izbrskati kak kostanj ali lešnik. Še teže je bilo priti do živih koreninic v zemlji.

Prav slabo se je godilo lisici. Že več dni ni ničesar staknila za svoj želodec. V gozdu se je vse previdno ogibalo, k hišam pa je bilo nevarno. Sicer pa so bile kokoši tako ali zaprte po kurnikih ali pa so se stiskale pod streho v listju, do koder so segali nevarni domači psi.

Pretegnjena od lakote in posta se je lisica nekega dne odpravila na pot, če bi vendarle dobila kje kaj za pod zob. Srečala je zajca, ki se ji je že od daleč umaknil, in gaje v daljavo prav prijazno pozdravila: »Hej, striček zajček, dober, prav dober dan! Mraz je, mraz, a? Kako se imaš?« se je dobrikala.

»Še kar, botra lisica, še kar!« se je tudi v besedi izmikal zajec.

»Pa lačen nisi nič?« vpraša lisica kar naravnost. »Meni, veš, se v želodcu kar dela pajčevina, tako je prazen. Slabi časi, ne?«

»Saj tudi meni ni dosti bolje. Pa kaj se hoče, potrpeti je treba,« je bil kratek v besedi dolgouhec.

»A si neumen, se boš od potrpljenja nekega dne mrtev stegnil za grmom! Pomagajva si rajši, dragec, pomagajva!« napelje lisica vodo na svoj mlin, da bi privabila zajca.

»Kako, kako?« se pozanima zajec.

»Kako? Kakor bo kazalo. Vidiš tam na gazi deklico s košem? Najbrž nese zdaj okrog poldne očetu kosilo v gozd. To bi midva lahko pojedla. Očeta ne bo vzelo, če bo ta dan brez kosila.«

»Saj res, saj res! To je pa imenitna misel, botra! Toda kako priti do koša?« se zajec sede na snegu s tačico popraska za ušesom.

»To pa ne bo tako težavno! Jaz, čuj, se na gazi vržem pred deklico na tla in se naredim mrtvo, ti pa se v bližini skrij za grm. Deklica bo pred menoj — mrtvo — postala in dejala: »Oh, škoda, da bi ji lepo krzno raztrgali psi. Rajši poberem lisico jaz, da bom nosila njen topel kožušček.« In deklica bo košek s kosilom odložila na sneg ter dvignila mene, ti pa urno skoči, popadi košek in jo ucvri med grmovjem k Nediži. Jaz se ji bom že iztrgala in te dohitela. Potem si bova kot brat in sestra delila dobro kosilo. Ali ne? Veš, drug sva drugemu potrebna.«

Zajčku se je zdel nasvet moder in izvršitev mogoča, zato je z veseljem privolil: »Velja, velja, botra!«

Lisica se je takoj vrgla čez gaz, da bi jo morala deklica videti, če ni hotela pasti čeznjo. Zajček pa se je tudi previdno potuhnil pred zvito lisico za kupček snega pri grmu, toliko vstran, da bi ga deklica takoj ne opazila in tudi ne lisica.

Deklica je s košem tiho stopala v hrib. Čeprav očetu ni nesla drugega kot kruh, sir in vino, ji je vendar težilo ramena in je trudna zrla le predse v tla. Toliko, da ni stopila na lisico. Kako se je prestrašila!

»Ti grda žival, da se zlekne kar na pot!«

S palico dregne lisico v rebra, a lisica se ne gane.

»Mrtva, mrtva je, ubožica! Ni čudno, v taki zimi! Lakota jo je stisnila. Krzno pa tako lepo in rep tako košat! Res bije bilo škoda, če bi jo raztrgali psi!« je glasno govorila deklica, da je zajček z napetimi ušesi vse slišal. »Nič, rajši jo poberem sama in ponesem očetu, dajo odere.«

Deklica brž odloži koš nekoliko niže na sneg in se loti lisice. Dvignejo, da si jo naloži kar čez koš.

Kakor hitro se pripogne, da dvigne težko in trdo lisico, za njenim hrbtom zajček naglo pobaše košek in ajd z njim med grmičevjem v dolino.

Lisica je dobro slišala, kdaj je zajec pobral in zadel na ramena koš in v katero smer se je spustil. Naglo se deklici iztrga iz rok in blisko¬vito smukne za zajcem. Še preden se je deklica zavedela, ni bilo več ne lisice in tudi ne koša.

Zajec jo je strahovito naglo ubiral proti Nediži. Vse je hotel sam pojesti. Še bi tekel dalje, toda prek vode s košem ni mogel. Slišal in čutil je, kako mu je lisica za petami. Nič dobrega si ni obetal. Vse kosilo mu vzame in še njemu samemu ne prizanese. Pa si je izmislil dolgouhec. Hitro odloži koš, vzame iz njega trdo skorjo kruha in jo s kislim obrazom težko grize. Že od daleč vpije proti lisici: »Draga botra, draga botra, prav revno, prav borno kosilo. Samo kruh, samo kruh in še ta tako trd in suh, da ga ni moči samega jesti! Tu pri vodi sva. V Nediži je veliko, veliko rib. Kako bi se prilegle k temu trdemu kruhu!«

»Vzemi si jih, vzemi!« je jezno sopihala nevoščljiva lisica in gledala, kako bi naskočila koš.

»Draga botra, res jih lahko dobiva. Zima je in zdaj se tudi ribe na vsako stvar rade obešaj o. Vtakni brž svoj rep v vodo in za celo prgišče sijih boš potegnila na suho. Medtem pa jaz iztresem vse iz koša kar po snegu.«

Lisica je verjela in se spustila k vodi. Vtaknila je svoj dolgi in košati rep v ledeno mrzlo vodo.

»Saj boš povedal, zajček, kdaj se jih bo kaj nabralo in kdaj naj rep potegnem na suho.«

Zajec je pokimal in stal na bregu. »Ali se že obešajo?« se je stresla od mraza lisica.

»Že, že, botra. Se malce počakaj, da se jih nabere še več, da bo izdatno najino kosilo.«

»Pa zdaj?« ni mogla lisica več prestajati.

»Še nekaj trenutkov, prosim!« je prigovarjal zajček.

»Zdaj pa ne počakam več! Zdaj potegnem!« se je odločila lisica.

»Pa potegni!« se je namrdnil zajček, ki je videl, kako je lisici rep v ledeno mrzli vodi že trdno zamrznil.

»O, ti beštija zajčja! Saj ne morem, ukanil si me!« je zastokala lisica.

Zajec je naglo pobral koš in jo odkuril v druge bregove in lesove.

Lisica pa se je mučila in šele čez dolgo časa iztrgala svoj rep. Se kos belega ledu se ji je držal na koncu.

Zato še zdaj tiči v lisičjem repu ta spomin — bel šop dlake pri kraju.