Nekega hudobnega mačka — Marogca po imenu —je zelo veselilo, če je utegnil pridnemu psu Kodru kaj škodovati. Kadar je bila miza polna jedi, je hitro skočil nanjo, se do sitega najedel in vrgel nekaj kosov tudi Kodru na tla. Potem jo je hitro pobrisal pri odprtem oknu ven. Ko so prišli hlapci v sobo in .videli ležati jedi poleg Kodra na tleh, so mislili, da je on kradel. In nedolžni Koder je bil tepen.

Drugič, ko je bil Marogec sam s Kodrom v sobi, je prevrnil lonec z mlekom, razbil kupico ali napravil kakšno drugo škodo, potem pa jo urno odkuril iz hiše. Spet je bil kriv ubogi Koder in po nedolžnem kaznovan.

Vse to je ubogi Koder mirno trpel, misleč, da to vendar ne more zmerom tako ostati.

Nekega dne se je Koder grel na soncu pri kurniku. Blizu njega je bila nastavljena past. Večkrat je namreč hodila grda tatica kuna obiskovat kokoši in jih je tudi že mnogo podavila. Na pasti je ležal lep košček pečenke.

Marogec, ki je spet hotel napraviti škodo, pride na dvorišče in zagleda na pasti lepi košček pečenke. Urno jo misli pograbiti zase, ubogi Koder pa naj bi bil spet kriv in po nedolžnem kaznovan.

Tiho se torej priplazi do pasti. Toda komaj položi krempeljce na mastno pečenko, se sproži past in ga ujame za vrat. Na njegovo mi-javkanje pritečejo hlapci, a je bilo že prepozno.

Zdaj ni bilo nobenega dvoma več, da je bil kriv za vso škodo pri hiši le Marogec, in da je bil ubogi Koder po nedolžnem kaznovan.

Ker se pozneje pri hiši ni zgodilo nič več kaj takega, se je priljubil Koder vsem domačim in prav dobro se mu je godilo.