Že od nekdaj se ne marajo mačke in miši. Menda je to sovraštvo med njimi, odkar so mačke in miši na svetu.

»Kako lepo bi bilo na svetu,« modrujejo miši še sedaj, »ko bi ne bilo mačk! Povsod, po senikih, skednjih in shrambah bi gospodarile po mili volji in nihče nas ne bi tako kruto preganjal. Čemu le trpi človek mačke in še celo rad jih ima!«

Nekoč so se zbrale miši od blizu in od daleč; prišli so mišaki in miške, mlade in stare; prilezle so iz lukenj, da bi se na zborovanju posvetovale, kako bi se zavarovale pred najhujšim sovražnikom — krvoločno mačko. Ta se namreč tiho in neslišno priplazi do svoje žrtve, in to prav takrat, ko miška najmanj misli na nevarnost. V hipu jo pograbi in pokonča.

Pa stopi tedaj v sredo med zborovalce najstarejši mišak, ki je veljal za najbolj izkušenega in najmodrejšega. Lepo si pogladi brke, pomaha z dolgim repkom in prične: »Vsem nam je znano, da je mačka naš najhujši sovražnik. Tiho se priplazi, da je nihče ne sliši. Da pa bomo slišali, kdaj se nam bliža mačja nevarnost, predlagam, da obesimo mački zvonček okrog vratu. Kadar se nam bo odslej skušala približati, jo bo izdalo zvončkljanje, mi pa se bomo lahko pravočasno skrili na varno.«

»Tako je, sijajno!« so vse miši z navdušenjem pozdravile ta predlog. V zadovoljstvu so škrtale z zobmi in migale z repki. Tedaj pa se oglasi ena izmed najstarejših miši in pravi: »Že vse prav in lepo, kakor je predlagal naš modri mišak. Je pa še drugo vprašanje, katera izmed nas naj obesi mački zvonček okrog vratu?«

Nastala je mučna tišina. Do današnjih dni se še ni opogumila nobena miška, ki bi si upala to narediti. Zato še dandanes preganjajo mačke miši.