Minila je ledena zima in nastopila je prijetna pomlad. Iz zimskega spanja so se zbudile živali, ki nam poživljajo tople poletne dni. Tudi medved kosmatinec se je začel gibati v svojem brlogu, v katerem je prespal vso zimo. Rad bi bil malce še podremal, toda prazen želodec gaje opominjal, da je spal dlje kot eno noč. Zlezel je torej iz brloga in si šel po hrano.

Toda stric mrmrač se je zbudil nekam prerano. Še cvetja ni videti nikjer, kaj šele sad. V tej nadlogi ga sreča lisica. Medvedji potoži svojo revo in zvita lisica, od nekdaj medvedu gorka, ga je precej pripravljena speljati na led.

»Prav žal mi je,« pravi zvita tetka, »da vam ne morem precej postreči z ničimer. Tudi meni sami se tako godi; vse sem že prevohala, toda nikjer ni nič dobiti. Samo tamle sem dobila drevo, ki že najlepše cvete, tam bo najprej sad. Srčno rada vam ga prepustim.«

Nato odvede medveda pod lepo cvetoči dren in pravi: »Le tu ostanite in počakajte sadu; saj vidite, da druga drevesa niti še ne cveto, gotovo se bo tu najprej kaj dobilo. Jaz pa grem dalje, dokler ne dobim prav takega drevesa.«

Lisica odide in kaj kmalu najde drugod dovolj živeža, nespametni kosmatinec pa sede pod dren in čaka, kdaj bo pričelo padati zrelo sadje na tla .Toda sadu ni bilo.

Jesen se že bliža koncu, ko spet pride lisica po isti poti. Kar zagleda medveda, sedečega še vedno pod drevesom, in ga vpraša: »Kaj pa delate, stric?«

»Obljubljenega sadu čakam,« ji odgovori medved nejevoljen, »pa ga ni in ni.«

Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: »Oj, hudobno drevo, ki vam noče dati sadu! Glejte, jesen gre že h koncu, skoraj bo treba spet iti spat, pa še niste dobili nobenega sadu. Jaz sem ravnokar pojedla poslednjo letošnjo hruško.«

Ko medved to sliši, skoči razkačen na drevo in mu zvije vse veje tako, da so še zdaj krive.