Medved se je postaral. Postal je izčrpan, brljav in krmežljav, da ni mogel več napadati ne krav ne bikov ne jagnet ne telet. Niti na drevo ni mogel splezati, da bi divjim čebelam pojedel iz panja sladko strd. Živ ni mogel pod zemljo, da pa ne bi trpel lakote, se je odločil, da bo redil kokoši. Sredi noči je odcapljal v vas ter vlomil v kurnik in prenesel vso perjad v svoj brlog. Tako je bil preskrbljen z mesom in jajci, ki so mu jih kokoši nosile dan za dnem.

Pa je nekega dne prišla k njemu v vas lisica. »Oj, striček, kakšen pasji red imaš v brlogu!« je vzkliknila, »vse je umazano, vse ponesnaženo s kurjaki, da ni kam stopiti.«  »A kaj naj storim?« je zabrundal medved.

»Kurnik bo treba postaviti za kokoši, kurnik!« je pametovala zvita lisica.

»Saj bi ga postavil, pa ga ne znam,« se je izgovarjal leni in nespretni medved.

»Če hočeš, ti ga bom jaz zbila iz desk,« se je ponudila lisica, »takšnega, da tudi požrešni volk ne bo mogel vlomiti vanj.«

»Če moreš, pa daj!« je privolil medved.

In lisica se je lotila dela. Poslala je medveda v vas, kjer je bogatemu mlinarju in Žagarju izpod kolibe ukradel toliko desak, kolikor jih je potrebovala za kurnik. Potem sta oba žagala in tesala ter razbijala, da je odmevalo po loži. Prebrisana rjavka pa je v zadnji steni kurnika izžagala tolikšno luknjo, da se je poslej vsako noč, ko je medved nič hudega sluteč drnjohal, splazila v kurnik, zadavila kokoš in jo odnesla v svoj brlog, kjer jo je s svojimi mladiči požrla z mesom in perjem vred. Medvedje zapazil luknjo v zadnji steni kurnika šele takrat, ko je bil izgubil vse kokoši. Prepozno spoznanje gaje izmodrilo, da je umirajoč od lakote glasno tožil: »Ne daj volku koze pasti!«

Mimo je prišel volk, ki je slišal, kaj medved godrnja, pa mu je vrnil milo za drago: »Hej, kosmatinec, ali si pozabil, da se zlo z dobrim ne odganja? Ali nisi tudi ti storil zla gospodinji, ki si ji pokradel kokoši? Kakor prišlo — tako prešlo!«