Bila je huda zima. Zveri so se potikale po gozdovih in gledale, kje bi se dobilo kaj plena. Medved godrnjač se je že toliko časa postil, da bi bil kmalu pozabil jesti. V največji stiski se odpravi k lisici in jo prosi pomoči.

»Ljuba tetka,« ji reče, »ti si prebrisana in pametna, da te že ljudje občudujejo. Po bistroumnosti prekašaš še nas, medvede, nikakor pa ne po moči. Vem, da se tudi tebi zdaj godi slabo, zato mislim, da bi bilo dobro, če bi midva stopila v zvezo. Lahko bi naredila kaj takega, kar posamezniku ni mogoče. Ti imaš razum, jaz pa moč, da se postavim v bran, če bi nama pretila nevarnost. Izmisli si torej, kako bi prišla v tem hudem času do živeža!«

Lisica ne premišlja dolgo. Veli mu, naj gre z njo. Prideta do velike kmečke hiše, kjer so se ravno spravljali spat. Lisica reče medvedu: »V tej hiši imajo mnogo kokoši. Jaz se splazim pod streho, kjer spe, ti pa čakaj pred hlevom, da me boš branil, če bi mi pretila nevarnost. Klala bom kokoši in jih metala tudi tebi, da jih boš obiral.«

Medved je bil s tem zadovoljen. Postavi se pred hlev, lisica pa smukne na podstrešje.

Davila je, da je bilo groza. Obrala je najboljše meso, kosti in druge ostanke pa je vrgla medvedu pred hlev. Temu oglodane kosti niso bile nič kaj všeč, zato je začel glasno godrnjati. To pa je slišal gospodar, ki je zbudil družino in ukazal, naj se vsi dobro oborože.

V hipu se odpro vezna vrata in cela kopica ljudi prihrumi nad kosmatinca. Čeprav je bila temna noč, je medved vendarle dobil marsikatero po hrbtu. Nazadnje se mu je le posrečilo, da se jim je izmuznil v temo in ves pobit zbežal v gozd.

Lisica, ki je odnesla popolnoma zdrave pete in mimo tega še poln želodec, je smehljaje se pritekla za medvedom in mu rekla: »Moč imaš, moč! Toda tvoja in moja pamet ne gresta skupaj! Zato je naj¬bolje, da razdereva najino zvezo.«

Medvedu je bilo to kar všeč, ker mu je bilo dovolj, da je enkrat prodajal svojo kožo za lisičino.