Željno je obračal kosmati medved ognjeno svetle oči na visoko hruško, ki je bila polna zrelih sadežev. S sladko jedjo si je želel napolniti lačni želodec, zato je od vseh strani obhodil drevo in premišljeval, kako priti do hrušk, ki so visele zelo visoko na vejah. Z gostim kožuhom se je naslanjal na drevo, se čohal in se trudil, da bi potresel drevo, a vse zaman. Staro in močno deblo se medvedovi sili ne vda. Skoraj bi že obupal, ko ugleda tolstega polha, ki se tiho in počasi bliža hruški. Ko polh opazi medveda pri hruški, se pripravi na beg, saj dobro ve, da medved ljubi tudi surovo meso, kadar mu po želodcu kruli in nima ničesar drugega.

Medved pa mu prijazno pokima in s prisego obljubi, da mu ne bo storil nič zalega, celo več: večno prijateljstvo obljubi njemu in vsemu njegovemu rodu, če spleza na drevo in tudi zanj natrese hrušk.

Polh se da pregovoriti. Medved se mu ob deblu postavi za lestev in polh je kaj kmalu na vrhu. Urno šviga z veje na vejo, z enega vrha na drugega, da tepke kakor toča padajo na tla. Medved se gosti, kot bi sedel pri kraljevski mizi. Hrusta, da ga že čeljusti bolijo. Kmalu sta oba sita: polh na drevesu in medved pod hruško.

Medved hinavsko hvali polhovo dobrotnost in mu še enkrat obljubi, da bo za vselej ostal njegov zvesti prijatelj, in se mu zaroti, da mu bo storil vedno dobro, kolikor bo le mogel. Iz hvaležnosti se mu spet ponudi v pomoč, da se bo leže spravil s polnim trebuhom z drevesa. Polh, nič hudega sluteč, se počasi spravlja z drevesa. Zdajci se medvedu pocede sline po pečenki, in ko se polh priplazi do njega, hlastne hinavski butoglavec in brez milosti požre zapeljano siroto.

Na svojega sovražnika se nikoli ne zanesi!