Zvečer sta se sešli mravlji, sosedi v mravljišču.

»Joj, kako sem zdelana,« reče prva, »ves božji dan sem vlačila košček sladkorja, pa ga nisem mogla spraviti do doma; na sredi poti sem ga morala pustiti.«

»A tako, ti misliš drobtinice od sladkorja, ki gaje bila razsula neka deklica tam na cesti? Pa kako to, saj je bilo polno majhnih koščkov tam.«

»Da, toda jaz sem se lotila največjega.«

»Brezumnica,« reče druga, »vidiš, jaz pa sem nosila le bolj majhne koščke; le pojdi pogledat, kakšen kup jih je! Seveda, ti hočeš vse naenkrat. No, pa imaš. Boš vsaj vedela za drugikrat!«