Nekoč je nesel kmet v bližnje mesto nekaj naprodaj. Težko breme, ki ga je tiščalo v hrbet, ga je prisililo, da si je odpočil na nekem pečevju. V tisti pečini je bila zaprta velika kača. Ko ta kmeta ovoha, ga prisrčno prosi, naj se je usmili.

»Pomagaj mi iz te luknje; zaradi velikega kamna, ki mi zapira votlino, ne morem ven.«

»Kako me boš pa plačala?« vpraša kmet.

»Oh, preljubi človek, tako te bom poplačala, kakor plačujejo ljudje največje dobrote.«

»Naj bo,« reče kmet in odvali veliki kamen.

Ko pride tako rešena kača na svetlo, hoče kmeta umoriti. »Ho, ho!« zavpije ta. »Kaj pa je to? Je to plačilo za tako veliko dobroto? Je to zahvala sveta?«

»Je,« odgovori kača. »Ljudje plačujejo dobro s hudim, to zahvalo sveta sem ti obljubila.«

»Jaz sem preprost človek, zato se ne maram prepirati brez učenih prič. Poiskati jih morava in jim dati to zadevo v razsodbo. Če izgubim pravdo jaz, rad umrem.«

Oba se napotita in ne daleč najdeta starega konja — belca; sama kost in koža gaje, meso je izginilo.

»Zdravo, gospod belec!« nagovorita kljuse. »Kaj delate tu na pu¬stem polju in zakaj niste na pristavi v hlevu pri mastni ovseni hra¬ni?«

»Oh,« odgovori belec, »nikar se temu ne čudita. Splošna navada na svetuje, da stvari zavržejo, ki zaradi starosti ne morejo več služiti. Trideset let sem bil pri imenitnem gospodarju; njegov je grad, ki ga vidita tukaj, zvesto sem mu služil in še dobro se spominjam, da sem ga v zadnjem boju nekajkrat rešil smrti. Zdaj, ko sem že star in slab, meje izročil konjedercu.«

»Si slišal, kmet,« pravi kača, »kako plačuje svet? Pri priči te zadavim!«  »Počasi, počasi!« reče kmet. »En sam tega ne more razsoditi. Treba jih je zaslišati še več.«

Poslovita se od belca in gresta dalje. Kmalu nato naletita na psa, ki je bil privezan k plotu za staro vrv.

»Zdravo, gospod pes!« ga pozdravita. »Kaj ste tako otožni? Menda slabo živite, ker ste podobni okostnjaku?«

»Oh,« vzdihne pes. »Zvesto sem služil svojemu gospodarju in to je zdaj moje plačilo. Koliko težav sem prebil na lovih in zabavah, koliko zajcev nalovil gospodi in marsikateri dober košček čapnil s svojimi zobmi. Da ne govorim o potepuhih in tatovih, ki sem jih pre¬gnal, ko sem varoval. Ker sem že star in utrujen, meje dal moj gospod privezati k plotu. Vsak trenutek pričakujem smrti, ker skoraj pridejo, da me ustrelijo.«

»No, kmet,« zavpije kača, »tvoja pravda je izgubljena!«

»Ne tako naglo, moja kača! Če še tretji tako razsodi, tedaj sem v tvoji oblasti in lahko storiš, kakor ti je drago.«

Ko se tako prepirata, se prikaže lisica, ki se drage volje ponudi za sodnika. Preden pa se loti razsodbe, pokliče kmeta na stran in ga vpraša, kako je preskrbljen s kokošmi, in koliko jih da nji, če ga reši iz te nevarnosti.

»Vse svoje kokoši ti dam, ljuba, zlata lisica!« odgovori kmet.

Zdaj prične govoriti lisica na dolgo in široko in dokaže, da je treba preudariti natanko vse okoliščine.

»Da se nobenemu od vaju ne zgodi krivica,« pravi lisica, »moramo vedeti vse, kako se je to zgodilo, pregledati moramo tudi kraj, kjer si bila ti, kača, zaprta.«

Vsi trije se napotijo k pečini.

Lisica maje z glavo, kot bi ne mogla razumeti, kako je imela ta velika kača prostor v tej tesni luknji.

»Pokaži mi vendar, kača,« reče lisica, »kako si tičala v tej votlini?«

Kača zleze v luknjo, da bi pokazala, kmet pa na lisičin migljaj zavali kamen pred votlino. Vtem še zvita lisica večkrat vpraša kačo: »Je bilo tako, ljuba kača?«

»Ravno tako,« odgovori ona.

 »Če je bilo tako,« nadaljuje lisica, »pa tako tudi ostani!«

Tako rešeni kmet vesel povabi lisico za zjutraj ob sedmih domov na kurjo pečenko. Kmeta, ki je tako pozno prišel domov, žena ni ravno prijazno pozdravila.

»Oh, ljuba moja žena,« pravi kmet, »ko bi vedela, kako se mi je godilo, bi drugače govorila. Zlata moja ženka! Toliko, da me nisi izgubila! Pomisli, kakšna nesreča se mi je primerila; moje življenje je bilo v veliki nevarnosti.«

Nato ji pove vse.

»In,« pravi nazadnje, »če bi tedaj ne bilo poštene lisice, bi bil izguljen. Iz hvaležnosti sem ji bil obljubil vse naše kokoši, jutri zjutraj pride ponje ...«

»Ponje pride?« pravi žena. »Kaj, po našo perutnino pride? Kaj imaš ti z mojo perjadjo? Le pride naj lisica, jaz ji že posvetim!«

Sirota lisica pride, toda v svojo nesrečo. Kmetica ji potre hrbtišče.

Umirajoča še vzdihne lisica:

»To je plačilo sveta!«