Pred davnim časom je bil menda dren ravno in visoko drevo med smrekami in tudi njegovi plodovi, ki so dozoreli zgodaj poleti, so bili nekdaj sladki kot češnje. Njegovi sladki plodovi pa so bili drobni kot še dandanes. Zato je bil dren nezadovoljen in je želel, da bi bili njegovi plodovi veliki kot buče.

Zelja se mu je izpolnila. Prihodnje poletje so postajale drenulje od dne do dne večje in težje, in preden so dozorele, se je skrivilo vitko deblo in so se upognile šibke veje pod veliko težo zorečih sadežev.

Ponosnemu drenu pa tudi zdaj ni bilo prav, zakaj druga drevesa so se mu posmehovala, živali pa so hodile objedat sladko sadje, ki je viselo skoraj do tal.

Dren si je vnovič zaželel, da bi bil drugačen.

Zdaj pa je bil nezadovoljnež kaznovan s tem, da je ostal kruljav, in je dobil pozen, droben in kisel sad, ki ga nihče ne mara.