Na samoti blizu gozda je živel možiček. Sekal je drva in oral zemljo. Blizu je prebival tudi lev ter mu teptal žito in klal čredo na paši. Možiček si je zaradi tega začel izmišljati različne načine, kako bi ga ujel. Ko pa lev zapazi, da ne bo ušel takim spretnim zvijačam, pobere svoje dete, sina levica, in pobegne v druge kraje.

Levič je rasel in povprašal očeta: »Ali sva iz te dežele doma?«

Lev odgovori: »Ne iz te dežele, temveč sva semkaj pribežala od možička, zelo razumnega, ki zna toliko zvijač, da ti ne morem povedati.«

Levič bi rad zvedel, kdo in kakšen je ta možiček, a lev mu reče: »Nima toliko telesnih moči, kakršno ima naš rod, a je zvit kakor ovnov rog.«

Levič odgovori: »Pojdem ter mu povrnem žal za sramoto!«

Lev mu reče: »Ne hodi! Možiček je premeten, pa bi te naglo ujel in ubil. Kesal se boš, če me ne boš poslušal.«

Levič je preslišal te besede in šel k možičku. Med potjo vidi na paši konja, slokega na hrbtu, in ga vpraša: »Kdo te je tako pohabil?«

Konj odgovori: »Možiček. Železa je naredil, jermenje in pletene konopce, da me zveže ter name sede, pa me goni, kamor hoče. Zato je moj hrbet slok.«

Levič mu reče: »Vrag vzemi tega možička! Ali nisi ti tudi žival in pod mojim očetom?«

Konj odgovori: »Tvojega očeta žival sem in tvoja tudi.«

Levič ga potolaži: »Povrniti hočem možičku sramoto in krivico, ki ti jo je storil!«

Potem levič odide in kmalu najde vola, ki je grmovje obiral, ves progast od samih udarcev in za roge privezan k deblu. Levič ga vpraša: »Kdo ti je to storil?«

Vol odgovori: »Možiček me vklene v jarem ter poganja s težkimi udarci velike brezove šibe, da mu vozim, režem brazde in izoravam kamenje.«

Levič mu reče: »Kamorkoli pridem, povsod možiček! Ali nisi ti tudi žival in pod mojim očetom?«

Vol odgovori: »Tvojega očeta žival sem in tvoja tudi.«

Levič jezen zavpije: »Koliko krivic prejemamo od tega možička, a ne samo mi, ampak vsak, kdor je naš! Žal mu bodi, kjer ga najdem!«

Ozira se okrog pa zagleda na tleh človeško stopinjo in vpraša vola: »Kdo je stopil semkaj?«

Vol odgovori: »Možiček.«

Levič iztegne pedenj, izmeri stopinjo ter se začudi: »Mala stopinja, a velika zloba! Pokaži mi tega možička!« Vol mu odgovori: »Glej ga, tam!«

Levič pogleda kvišku, a možiček stoji na hribu in brusi sekiro. Levič zakriči nanj:

»Možiček, obilo sramote in krivice si storil očetu in vsem našim živalim! Zakaj si tak?«

Možiček, drzen in hraber, pokaže kij, sekiro in dolg nož, rekoč: »Po odgovor pridi semkaj gor, če želiš, da te s ki jem zatolčem, z nožem oderem in z nabrušeno sekiro na drobne kosce razčetverim.«

Levič se malce ustraši njegove drznosti in reče: »Pojdi z menoj k očetu levu, da on razsodi, ker je sodnik živalim.«

Možiček odgovori: »Prisezi, da se me ne dotakneš in mi nič zalega ne storiš, dokler ne bova pri tvojem očetu levu. Tudi jaz ti hočem tako priseči.«

Potem oba prisežeta in se napotita k levu. A možiček ni hodil dolgo; krenil je s ceste po stezah, kjer je bil nastavil pasti in zanke.

Levič mu reče: »Opletaj, koder hočeš, jaz pojdem za teboj.«

Možiček odgovori: »Hodi ali ne hodi, kakor se ti zdi.«

Kmalu potem se levič zamota v zanko, ki mu zadrgne obe prednji nogi tako, da ni mogel prestopiti. Zatorej zavpije, kolikor more: »Možiček, na pomoč!«

Možiček vpraša: »Kaj ti je?«

Levič odgovori: »Kaj vem, kaj mi je zvezalo prednji nogi tako, da se ne morem nikamor ganiti. Pomagaj mi, prosim te!«

Možiček reče: »Prisegel sem, da se te ne dotaknem, dokler ne bova pri levu, tvojem očetu. Ne morem ti pomagati.«

Levič je skakal po zadnjih nogah, kakor je vedel in znal. A kmalu potem se je ujel v drugo zanko za obe zadnji nogi, da zopet ni mogel prestopiti, in je zavpil: »Možiček, na pomoč!«

Možiček vpraša: »Kaj ti je spet, da vedno kričiš?«

Levič odgovori: »Kaj vem, kaj mi je zvezalo tudi zadnji nogi tako tesno, da se morem zdaj še manj premikati kot poprej.«

A možiček useka v grmu kol ter začne krepko udrihati po leviču.

Ko je levič spoznal, da je ujetje zaprosil: »Možiček moj ljubi! Ne tepi po glavi ne po hrbtu ne po rebrih, temveč me tepi po ušesih, ki so bila gluha za prepovedi mojega roditelja, naj ne hodim k tebi, da me ne ujameš, ker si zvit kakor ovnov rog. Nabijaj me tudi po srcu, ki je preziralo očetove besede, ko mi je govoril: ,Kesal se boš, če nočeš poslušati'!«

Možičku se je zdelo to pravilno in zato je mahal po ušesih in po srcu, dokler ga ni potolkel.

Zadnje levičeve besede so bile:

»Tako bodi vsakemu, kdor ne posluša roditelja!«