Jelen in koza sta se hodila vsak dan past na travnik kraj gozda. Nekega dne sta se pričela prepirati o tem, kateri od njiju bo več pojedel. Ker se nikakor nista mogla zediniti, sta se nazadnje odpravila k levu, ki je kralj živali in obenem tudi najvišji sodnik.

Ko je kralj živali slišal njuno pritožbo, je rekel:

»Prav lahko vama bom razsodil. Jutri vaju odvedeni na široko polje, in tisti od vaju, ki bo več pojedel, bo za naprej moral živeti pri ljudeh. Drugi pa naj se po moji razsodbi klati in potika po svetu, ker ga bom jaz zalezoval, preganjal in požrl.«

Drugo jutro sta se oba skupaj odpravila z levom na široko polje in pričela jesti. Jelen je s svojimi košatimi rogovi ruval grmovje, požrešno požiral listje in veje, medtem pa se je posmehoval mali kozi, ki se je zadovoljila s sočno travo in le tu in tam pojedla kak listič. Nazadnje je sonce že zatonilo in oba sta polegla na neki skali, da si odpočijeta. Na skali ni rasla niti bilka. Jelen si je izbral najudobnejši prostor in od zadovoljstva stegnil med brundanjem noge, saj je res veliko jedel. Koza pa se je zavlekla v kot, se zleknila in pričela prežvekovati.

»Nehaj že vendar! « je rekel jelen in jo radovedno vprašal: »Kaj pa prežvekuješ?«

»Eh!« je odgovorila koza. »Samo tole skalo malo prežvekujem, kajti jaz še malo nisem sita. Ko bom pojedla vso skalo, prideš ti na vrsto.«

Tega se je jelen tako hudo ustrašil, da je pobegnil od tod, kolikor so ga nesle hitre noge.

To pa je lev videl in rekel: »Šmentana koza! Odslej boš živela pri ljudeh, kajti če se sama ne moreš nasititi s svojimi močmi, naj ti pomagajo ljudje.«

Od tedaj je koza domača žival, medtem ko se jelen klati po poljih in gozdovih.