»Kam pa ti, rjavka?« je vprašal osel lisico, ko se je pasel ob robu zelenega gozda.

»V vas po pečenko, zakaj jutri je nedelja, pa se ne spodobi, da bi kdo od nas na tak dan delal. O pravem času si je treba preskrbeti svoje. — In kako pa ti, dolgouhi sivec? Ali ne praznuješ tudi ti nedelje?«

»Že navsezgodaj moram nositi vodo, potem me vpreže gospodar v voziček in moram mu ga vleči na vse strani po sejmiščih. A to še ni dosti, da trpim lakoto in žejo, temveč moram biti vesel, kadar

dobim poleg leskovke pest sena ali pa grižljaj trave. O, kako srečna si ti, ker imaš sedem nedelj v tednu!«

»Če želiš tudi ti imeti sedem nedelj v tednu,« pravi lisica, »pobegni gospodarju in se hrani kakor jaz in moje sorodstvo! Po gozdu raste toliko tečne in okusne solate, da je vse leto ne pohrustate ti in sto tvojih bratov.«

»Oj, da, da,« vzdihne osel in glasno zariga. Lisica pa se izgubi v gošči, ker se je bližal gospodar dolgouhega sivca, da bi pognal živinče spet domov.

Ko se nekega dne osel spet pase v senci kraj zelenega gozda, se spomni prijetnih lisičinih besed in prestanega trpljenja ter pobegne v gozd. Po kratki poti pride do širokega prostora, kjer je bilo drevje posekano in je rasel obilen osat.

»To bo življenje!« si misli in hlasta po zelenem osatu.—Toda kmalu pride za njim gospodar z dolgo leskovko v roki in nažene ubogega sivca domov.

Ko se osel drugič spet pase v senci kraj zelenega gozda, pride mimo lisica in vpraša: »No, sivček, kako je s tvojo svobodo?«

»Vse moje upe in želje po svobodi mi je izbil gospodar z debelo leskovko iz glave,« odgovori osel in otožno zariga. Lisica se mu po¬rogljivo nasmehne in pravi:

»Osel, zapomni si: kdor zna svobodo prav ceniti, je ne pozablja že v prvem zelniku!«