Neki gospodar je imel majhnega ovna, ki ga je dekla vsak dan gnala na pašo. Nekega večera, ko je prišel ovnek s paše, ga vpraša gospodar: »Ovnek moj, kako si se danes pasel?«

Ovnek odgovori: »Oj, kako bi se pasel, ko me je dekla privezala za grm in kraj mene spala!«

Gospodar na to nič ne reče. Drugi dan veli gospodinji: »Ženi ti ovneka na pašo in lepo ga pasi!«

Ko je prišel ovnek s paše zvečer domov, ga spet vpraša gospodar: »Moj ovnek, kako si se pa danes pasel?«

»Oh, kako bi se pasel, ker me je gospodinja privezala za grm in kraj mene spala!«

Tedaj pokliče deklo in gospodinjo ter jima reče: »Zakaj mi ovneka bolje ne paseta, da se mi vsak dan pritožuje?«

Nato zavpijeta obe hkrati: »Oj, kako bi ga mogli bolje pasti, kakor sva ga?«

Gospodar jima verjame ter se razjezi nad ovnekom. Da ga na pol ostrici in ga pošlje po svetu.

Ovnek se ves potrt odpravi na pot in pride najprej v gozd.

Tu zagleda lisičjo luknjo in se, meni nič, tebi nič, splazi vanjo.

Ko pride lisica domov in zavoha, da je nekdo v luknji, zakriči: »Kdo si notri, pridi ven!« Ovnek ves prestrašen odgovori: »Pol meje odrtine, pol kosmatine, udarim te kakor dlako, ugriznem te kot repo.«

Lisica se tega odgovora prestraši in zbeži v gozd. Srečajo volk in vpraša: »Strina, kaj ti je, da tako silno dirjaš.

Lisica odgovori: »Kako ne bi bežala, ko je pa nekdo v moji luknji in noče iti ven.«

Volk ji reče: »Grem pa jaz s teboj, jaz sem močnejši, ti bom že izpraznil luknjo.«

Ko prideta do lisičine, zakriči volk: »Kdo si notri, pridi ven!«

Ovnek odgovori: »Pol me je odrtine, pol kosmatine; udarim te kakor dlako, ugriznem te kot repo.«

Nato reče volk: »Strina, to je nekaj čudnega!«

Prestrašita se in zbežita v gozd. Kmalu srečata ježa, ki jima kriči naproti: »Kam tako bežita?«  Lisica mu odgovori: »Kaj bi ne bežala, ko je nekdo v moji luknji, pa ga nikakor ne moreva spraviti ven.«

Jež ji moško odgovori: »Grem pa jaz tja, morda jaz kaj opravim.«

»Kaj boš ti, bodeč, ti zmotanec, ti tepec opravil, česar jaz nisem mogel,« mu odreže volk.

»Pojdimo na poskušnjo!« reče jež.

Ko pridejo do luknje, reče jež: »Kdo si notri, pridi ven!«

Ovnek pa spet odvrne kakor prej. Komaj pa izgovori zadnjo besedo, se že jež skobaca v luknjo in pravi:»Ugrizni me, kar ugrizni me! « Tedaj ga prične tako zbadati, da je moral ovnek pobegniti iz luknje.

Toda še preden je prilezel jež iz luknje, sta volk in lisica že pojedla ovneka.

Komaj je jež pomolil rilček iz luknje, je že vprašal: »Ali sta meni kaj pustila?«

»Nič!« je bil odgovor.

Užaljeni jež pravi nato: »Tako pa to ne gre! Pojdimo k sodniku, tamle k onemu hrastu.« (Jež je vedel, da je tam za volka nastavljena železna past.)

Ko pridejo do hrasta, reče jež: »Gospod sodnik, vstanite!« in rahlo potrka po železu. Volk pristopi in reče: »Čakaj, ga bom jaz zbudil,« in udari s taco po železu. Ali — o joj! Ujame se.

Jež ga zaničljivo pogleda in reče: »To ti je oni bodeč, zmotanec in tepec!«