Živela je žaba, ki je bila veliko večja kot navadne žabe. Pri regljanju se je razločno slišal iz zbora njen mogočni glas. Daleč naokoli so jo občudovale vse žabe in bile ponosne nanjo in tudi ljudje so jo hodili gledat. Dejali so: »Res, to je žaba in pol!«

Zaboje občudovanje prevzelo. Sklicala je vse tovarišice iz bližnjih in daljnih mlak in jim razodela: »Poklicana sem, da pokažem svetu, kaj zmore žabji rod. Jutri pojdem h kovaču, da me podkuje in potem bom peketala po cesti kot konj. Ne le meni, tudi vam, ki vam je usojeno, da ostanete še nadalje v lužah, bo to v veliko čast in slavo!«

In žaba je šla z velikim spremstvom h kovaču, dajo podkuje.

»Bolelo te bo, ker nimaš kopit,« reče kovač.

»Ne govori, temveč stori!« veli žaba.

Kovač vzame najmanjše podkvice, ki jih je imel za graščinskega osla, in podkuje žabo. Podkvice so bile še pol prevelike. Žabo je bolelo, toda ni nič rekla, zakaj vedela je, da je treba za čast in slavo kaj trpeti.

Podkovana žaba je naredila nekaj korakov in vprašala tovarišice: »Ali ne peketam zares kot konj?«

»Natančno kot najlepši konj!« je vzklikalo navdušeno spremstvo in jo vzpodbujalo naprej.

Žaba velikanka je ustregla in posnemala konjsko peketanje, kolikor je mogla. Vsakih pet korakov je počivala, zakaj noge so bile težke in razbolele. Moško se je zatajevala in se tolažila, da se je nove stvari zmerom težko privaditi, čast in slava sta pa vendarle vsega trpljenja vredni.

Navdušenje žabjega rodu je raslo, dokler se ni razlegel krik: »Rešimo se, štorklje letijo!«

Naj zrase žaba še tako velika, strahu pred štorkljo se ne iznebi nikoli. Vse žabe so brž poskakale s ceste v vodo. Tudi podkovana žaba je pohitela in se srečno rešila.

Ko štorklje odletijo, priplavajo žabe spet na dan in čakajo, kdaj se pokaže ponos njihovega rodu. Toda čakale so zaman, zakaj podkovana žaba je lahko skočila v vodo, zaradi podkev pa ni mogla splavati več na vrh in se je pod vodo žalostno zadušila.

Tovarišice so jo bridko objokovale.

Da pa ne bi minil spomin nanjo, ki je tako proslavila žabji rod, so zložile dolgo pesem o junaški podkovani žabi.

In to pesem žabe še dandanes včasih prepevajo.