Na jesen se je smreka posmehovala lipi, ki je izgubila liste in ostala gola. Lipa pa ji pravi: »Moji listi so široki in veliki ter delajo poleti prijetno senco, kamor sede trudni potnik, da se ohladi in si odpočije. Zdaj pa je od dne do dne hladneje in potniku ni treba več iskati sence. Glej, listi bi mi bili zdaj nepotrebni, zato so odpadli. Tvoji vedno zeleni listi pa človeku ne koristijo ne pozimi ne poleti, ker so tako ozki, da ne delajo sence, v kateri bi se mogel odpočiti truden potnik.«

Smreka je na to osramočena molčala.