Lačen volk sklene, da ne bo več klal ovac in drugih živali, ampak se bo popolnoma poboljšal.

»Vse me ima za grdega požeruha in se me ogiblje,« pravi kosmatinec sam o sebi. »Popustil bom razvajeno surovost, šel bom po svetu in se pošteno preživljal s kakšnim rokodelstvom in nihče me ne bo več zaničeval.«

Poslovi se od doma in hajdi po svetu. Gre nekaj časa in zagleda belo jagnje, ki pije pri potoku. Ko to vidi, pozabi na lep sklep, zakreše z zobmi, da iskre lete, in že drži drobno živalco za vrat. Jagnje raztrga in požre. Zdaj šele se domisli, kaj je obljubil malo prej, da ne bo več stari razbojnik, ampak da se bo poboljšal.

Gre dalje. Pride do bogatega kmeta in ga prosi za službo. »Pridno in zvesto vam hočem služiti, prepričali se boste, da niste vzeli v službo kogar si bodi.«

Gospodar mu verjame in ga sprejme v službo. Drugi dan ga pošlje v gozd po drva. S sekiro na rami gre mimo gospodarjevega zelenega pašnika in tamkaj zapazi dvoje tolstih telet. Bliskoma spusti sekiro, preskoči plot, zagrabi prvo, nato drugo tele, zadavi obe in se masti.

Šele ko je sit, da bi se kar razpočil, mu pride na misel, kaj je obljubil.

»Res ne bom več, res ne, nikdar več ne!« reče ves skesan po storjenem zločinu. »Odslej bom ves drugačen.«

Nazaj k svojemu gospodarju si ni upal, zato je šel po svetu dalje. Na poti sreča mesarja, ki gre po opravkih.

»Ali me hočete za hlapca?« se mu ponudi volk. »Pridno vam bom služil. Moje navade so sicer hudobne, a pri vaši hiši se jih najlaže otre-sem. Kakšne kosti in čreva mi boste dali in mi ne bo treba pleniti.«

Mesar se da pregovoriti in ga vzame.

Nekaj časa je bil volk dober in gospodar ga je celo večkrat pohvalil sosedu. Nekega dne pa odide mesar po svojem opravilu in tudi Pazi — mesarjev pes — gre z njim. Volk, ki je zdaj ostal sam doma, se tiho pritihotapi v mesnico in tam obrača radovedne oči po visečem mesu. Stopi bliže in oblizne košček. »To še nič ne škodi,« si misli. Nato odkrhne ocvirek in ga pogoltne. Zdajci ga spet premaga stara navada. Slastno žre kos za kosom, dokler ni želodec napet kot boben.

Nato pobegne iz hrama, ker bi ne bilo varno, da bi se še naprej mudil tukaj, in zdirja v družbo drugih volkov, kjer živi še zdaj. Spoznal je namreč, da iz njega nikdar ne bo kaj prida.