Lepo so sedeli trije beli golobi v domačem gnezdu. Globoko pod njimi se je razprostiral svet: daleč okrog velika pisana zemlja — sama neskončna daljava. Tam na obzorju so se dvigale visoke gore, kot bi hotele zrasti do samega neba.

»Dolgočasno je doma,« pravi prvi golob, »poletim od tod, da vidim, kako je po širokem svetu.«

Reče in zleti.

Zagleda ga bistro oko ptice ujede. Ta se spusti na goloba kot strela, ga ujame in ugonobi.

»Tudi jaz grem za bratom,« pravi drugi golob, »kdo bi vedno čepel doma!«

Reče in zleti.

Ptičji tat pa je pripravil past, ki je zgrabila goloba in ga ujela. Nič več ga ni bilo domov.

Tretji golob pa je ostal doma. Gledal je, kdaj se vrneta brata, a gledal je zaman. Grulil je svojo pesem pol žalostno, pol veselo. Žalostno za izginulima bratoma, veselo v čast varnemu rodnemu gnezdu.