Prešerno je stal za mejo košat trn, lepo skrita je cvetela in dišala pod trnom ponižna vijolica. Trn pa je vijolici bahato dejal: »Čemu te le ljudje tako radi iščejo in ljubijo? Saj te še najti ni lahko, ker čepiš za grmom in za mejami, ti majhna paglavka, ti!«

Dišeča vijolica napihnjencu ponižno odgovori: »V tišini in ponižnosti hranim svoje dragotine, ki lepo diše tako daleč naokrog, da me vsi željno iščejo, in kjer me najdejo, me radi dajejo v nedrije. Tebe pa se vsakdo izogiba, poseka te s polja in ledin ter zažge. Pač je bolje na skrivnem žlahtno dišati in lepo cveteti, kakor ljudi ošabno pikati in potem v ognju zgoreti.«

Ponižnost vsakemu je ljuba, prevzetnost pa poguba.