Požrešni volk se je ujel v nastavljeno železno past. Obupno je cvilil in zavijal; ne toliko zaradi bolečine, kolikor bolj zato, ker je vedel, kaj ga čaka. Zanj ni bilo več rešitve in skoraj bo konec njegovega požrešnega življenja.

Nedaleč proč se je paslo jagnje in zagledalo volka v pasti. Razveselilo se je in urno steklo k materi, rekoč:

»Joj, kakšno veselje, mamica! Videl sem krvoločnega volka v pasti. Kmalu bo konec najinega najhujšega sovražnika. Veseliva se! Prav od srca mu privoščim! Mamica, pojdiva ga zasmehovat! «

Mati ovca pa zmaje z glavo, pogleda otroka in ga posvari, rekoč: »Nikakor ne, otrok moj! Nikomur ne smemo privoščiti nesreče, še manj pa se nesrečniku posmehovati, četudi je naš smrtni sovražnik!«