Nekoč se srečata koza in osel. Osel postoji, si ogleduje kozo in reče porogljivo:

»Kako si le upaš hoditi okrog? Ali te ni sram, da kažeš vsemu svetu svojo zanikrno in koščeno postavo? Oh, kakšna si! Dlaka visi od tebe kot od razcapanega kožuha; tvoja dolga brada ne sodi h koničastemu gobcu; repek imaš kratek, kot bi ti ga miši oglodale, in če slišim tvoj meketajoči glas, se ne morem vzdržati smeha. Tudi tvoje oči so mi neznansko zoprne in na svetu ne dobiš svojim enakih.«

»Ne misli si, da bi ti ugovarjala,« odgovori koza mirno, »zakaj prav malo mi je mar, kako me ti ocenjuješ. Tolaži me zavest, da bi me ljudje — posebno siromaki — ne redili, če bi poleg svoje zoprne zunanjosti ne imela tudi še dobrih lastnosti. Sicer pa tudi ti nisi brez graje. Ne zameri, če tudi jaz tebi kaj malega očitam. Glej, če že hočeš biti podoben konju, čemu pa nosiš kravji rep? Če hočeš biti lep, čemu pa se ogrinjaš v sivo, beraški suknji podobno obleko? In ali ti tvoji veliki uhlji niso preveč napoti? In pa — oprosti — ni tvoja velika neumnost vzrok, da si tako slabo zapisan po svetu, in je tvoj obraz vse drugo prej kot duhovit? Kar pa zadeva tvoj strahovit, do mozga pretresujoč glas, moram reči ...«

Koza umolkne, ker ji je osel pokazal hrbet in se z naglimi koraki odstranil.