|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Žabi

V veliki luži na polju je stanovala družina žab in žabic. Bilo je vroče poletje, sonce je pripekalo in že več dni ni padlo kapljice dežja. Luža na polju se je osušila in njeni prebivalci so se morali čedalje bolj stiskati, tja, kjer je bila kakšna globlja luknja. Prava gneča je bila v žabjem domu.

Sčasoma se posuše tudi najgloblje luknje. Mnogo žab pogine, druge pa si gredo iskat novega domovanja.

Prašni prideta dve mladi žabici do neke vasi in zagledata vodnjak, kakršnih je več po vaseh .Vesela in polna upanja skoči mlajša na nizki vodnjakov oklep in veselo zakvaka: »Le urno skočiva noter, sestrica, sicer naju bo konec!«

Že hočeta skočiti v vodnjak, kar zakliče starejša: »Sestrica, stoj! Kaj bi počeli, če bi se voda posušila tudi tu spodaj? Pojdiva dalje, da naju ne premaga skušnjava!«

In res, mlajša sestrica posluša starejšo in žalostni skakljata dalje po razsušenih in razpokanih travnikih.

Toda ura rešitve je prišla. Temni oblaki se zberejo na nebu in v daljavi oznanja grom deževje, po katerem vse hrepeni. Že padajo prve kapljice. Blisk pretrga črni oblak in dež se ulije v gostih curkih.

Ko čez nekaj ur spet prišlo je skozi meglice blagodejno sonce, je vse kot prerojeno. Travniki, polja in vrtovi, vse je spet oživelo in se okrep¬čalo. Pa tudi naši ljubi žabici sta se naužili in dobili dovolj moči, da sta se vrnili v domovinsko mlako. Ta je bila spet polna; stari prebivalci so se sešli in veselega kvakanja ni bilo ne konca ne kraja.

Pri vsem tem pomni: Karkoli storiš, misli na konec, in ne obupaj, četudi se zdi brezupno!

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?