Zajec, volk in lisica se nekega večera snidejo v gozdu. Zajec pravi tovarišema: »Vesta, kaj je novega?«

»Kaj pa?« vprašata oba radovedno.

»Sinoči sem našel veliko medu in sem ga skrbno zakopal. Pojdimo in ga odkopljimo, dobro nam bo teknil!«

Vsi gredo. — Ko so že precej časa tavali po gozdu, pravi lisica: »Vi, boter volk, ste gotovo že trudni, in vi kratkorepnik, tudi. Ali je še daleč do zaklada?« vpraša zajca.

On ji od daleč pokaže kraj, kjer je bil našel zaklad, in pove, da je še uro hoda.

 »Nak, tako dolgo pa ne vztrajam,« pravi lisica. »Sonce je zašlo in mrači se že, noč je za počitek, ne pa za delo. Najbolje bo, če kar tukaj ležemo. Zjutraj zarana vstanemo in nadaljujemo pot.«

Sopotnika sta bila z nasvetom zadovoljna. Vsi gredo počivat. Zajec počene pod grmič in zadremlje. Volk gre v goščo in tam zaspi. Lisica pa se potuhnjeno splazi pod klado, ki je ležala tam blizu, in se dela, kot bi trdno spala. Ko sliši, da soseda že smrčita, tiho vstane in se odpravi, da bi sama izkopala dragoceni zaklad, po katerem so se ji že tedaj cedile sline, ko je zajec pričel pripovedovati o njem. Pazljivo pogleda na oba sopotnika, in ko vidi, da ji ne preti nobena nevarnost, izgine v nočni temi.

»Le spita sladko,« si misli, »medu ne poskusita nikoli.«

Odšla je.

Ko je pojedla ves med, se spet tiho splazi v gozd pod klado in hitro zasmrči. Dobro ji je teknila sladka večerja.

Ko se zasvita, se prvi zbudi volk. Hitro pokliče svoja tovariša, češ da je varneje kopati zaklad zarana, ko jih še nihče ne vidi, kot pa pri belem dnevu. Moško stopajoč spredaj vodi zajec volka in lisico.

»No, vendar smo dospeli na pravi kraj,« reče zajec po dolgem in mučnem potovanju ter pokaže na cilj. »Jojmene, kaj vidim! Stopinje so vtisnjene v prst,« pravi v strahu.

»Da bi le ne bilo še kaj hujšega,« odgovori zvita lisica osorno.

»Se tega nam je treba!« pravi zajec in začne s prednjimi nožicami brskati prst narazen. Tudi volk in lisica se urno lotita dela. Kopljejo in kopljejo, a medu ne najdejo.

Zajec obupuje. Lisica pa mu pravi: »Kdo je neki ukradel med, saj zanj nihče ni vedel razen tebe?«

»Ni res, ni res, tudi vama sem povedal za kraj, kjer sem ga zakopal,« se opravičuje ubogi zajček.

Zdajci pa se oglasi volk: »Poberi se mi izpred oči, malopridnež! Sram te bodi; opeharil si naju!«

Kratkorepnik se hoče še opravičevati, a volk se tako grozno zadere nad njim, da se mu ni več ljubilo ziniti besedice. Pobegne in teče, kar ga nesejo noge. Ker pa je tekel navzdol čez drn in strn, si je tako poškodoval prednji nogi, da ima še dandanašnji krajši kakor zadnji.